Živijo! Nalagam že drugi del, da bom do 31. 3. konec z zgodbo. Tale je malce krajši, vendar upam da vam bo vseeno všeč. Veliko bi mi pomenilo, če pustite lajk (če vam je zgodba všeč, seveda), in če komentirate kako se vam zdi, kaj moram še popraviti, kaj je v redu,...
Lp, No Name
P.S.: Uživajte v branju!!

Zjutraj jo je zbudilo konstanto vibriranje telefona. Imela je 12 neodgovorjenih sporočil in tri prespane budilke. Pogledala je na uro na telefonu. 6:30. Pred pol ure bi morala biti že v taksiju!
Pognala se je iz postelje in nase navlekla kavbojke, ki si jih je pripravila včeraj zvečer, nato pa še Nasin pulover.
Pograbila je telefon, kovčke, potni list in letalsko karto, ter zdrvela skozi vrata stanovanja na hodnik. Pognala se je dol po stopnicah in v tistem trenutku obžalovala, da je imela stanovanje v petem nadstropju. Nenadoma ji je kovček zdrsnil iz roke, ter se z ropotom odkotalil dol po stopnicah.
Liza je nesrečno zavzdihnila ter se pognala za kovčkom, vendar ga, z vsemi ostalimi stvarmi v roki, ni dohitela. Kovček se je z velikim pokom odprl v veži bloka in ven je padlo nekaj oblačil in knjig, ki so se razletele po tleh.
»Ne, ne, ne, ne, ne!« Je zajavkala Liza, in hitro začela pospravljati vse nazaj v kovček. Nato je zdrvela skozi vhodna vrata v hladno jutro, ter začela gledati kje lahko dobi taksi. Čez dobri dve minuti se ji je končno nasmehnila sreča in z vsemi kovčki vred je na zadnjem sedežu drvela proti letališču.

»Pozdravljeni, gospodična. Prosil bi za potni list in letalsko karto.« Liza je, olajšana, da ji je uspelo, na pult položila potni list in karto. Ko je gospod za pultom pokimal, se je pognala skozi vrata do letala. Glede na to, da se še nikoli ni vozila z letalom, jo je stvar popolnoma navdušila. Z metuljčki pričakovanja v trebuhu je poiskala svoj sedež in v polico odložila nekaj malo prtljage, ki so ji jo dovolili nesti s sabo na letalo. Nato se je namestila na sedež in se zazrla v zaslon telefona. 17 novih sporočil od Elvisa. Liza je zavzdihnila in jih odprla.
Elvis: Hej
Elvis: Rad bi govoril s tabo.
Elvis: Oprosti. Nisem mislil tako znoreti.
Elvis: Liza??
Elvis: In zdaj me ignoriraš?!
Liza je nehala brati. Izključila je telefon, ter ga položila na majhno zložljivo mizico, pripeto na stol pred njo.
»Gospodična, bi kaj popili? Pojedli?« Liza je naročila kozarec vode, nato pa se je skozi zvočnike razlegel glas, ki je napovedal vzlet. V roke je vzela knjigo, in začela brati.