Sem jedel juho.
So mi rekli, nekega dne boš padel, otrok.
Potem sem jedel juho.
Vsako jutro sem hotel zaspati, ampak nisem mogel zapreti oči, ker so moje veke otrpnile.
Rekel je, da so sami majhni zvokci.
Oh Ziggy.
Rad sem imel zvokce, res sem jih imel rad.
Čakal sem večer, ker zvečer sem lahko ubil zvokce, da sem jih lahko živel.
Jedel sem juho, toda cmoki so bili plesnivi.
Vseeno sem jo jedel.
Šepetali so v moja ušesa, pa bi bilo bolje, če bi kričali vanja.
Tako bedno so me srbela.
In najhuje, kar je, je srbeča bolečina.
Šepetali so mi v ušesa, umiri se, otrok.
Rekli so, naj živim in rekli so, naj ne jem plesnive juhe.
Kar je paradoksalno, toda tega jim nisem povedal, ker bi rekli, naj ne govorim s polnimi usti.
In tako sem še naprej jedel juhico oh juhico.
Ali dve.
Plesniva juha in gnila podzavest, to je edino, kar imam.
In saj vem, da ni vljudno plesati, ko umiraš.
Nekega dne boš padel, otrok.
Vedno sem si želel spoznati Ziggyja s kitaro,
nekega dne mi je rešil smrt in odtaknil moje okamenele veke.
Spet sem lahko zaprl oči, a kaj, ko nisem hotel.
Ziggy.
In njegova kitara.
Zmedel je moje možgane.
Ko je propadel Mars, so ostali le še pajki.
Strah me je bilo, oh, kako me je bilo strah, da bodo pojedli mojo juhico.
In postali smo prijatelji.
Rekli so nam (meni in pajkom),
nekega dne boš padel, otrok.
Pogledal sem jih, nekega dne bom propadel, sem rekel.
Otrok.
Plesniva juha in spomin na aprilske oči, to je edino, kar imam.
In ne glejte me čudno, saj veste, da sem nor.
Z odločbo.
S kitaro.
Z vso nepredvidljivostjo.
Diham skupaj z vzponi in padci Ziggyja in pajkov.
S svobodo.
Poskakujem, ampak saj vem, da veš, da samo takrat, ko sem s tabo.
Oh Ziggy, saj veš, da sem morilec.