NEMIR

Ko na ramah tovorim breme prepira,
sem v odvratnem objemu nemira.

V svoji glavi sem ujeta,
nikamor ne morem,
okrog mene se nit strahu prepleta.

Ko izbrišem vsako sled že izrečenih besed,
iščem v senu iglo,
ki je sploh ni,
sama sem v temi s solznimi očmi.

Upiram se usodi,
nočem več biti jaz,
od solz imam premočen obraz.

Iz grla se mi krik izvije,
nočem več po taktu take melodije.

Posrka me v vrrtinec nemira,
poskušak se zbrati,
nered me ovira.

Srce mi utripa,
naprej več ne znam,
počutim se grozno,
to si priznam.

Plavam v solzah,
hočem že proč,
iščem to luč,
iščem pomoč.

Posveti že sonce,
mi posuši obraz,
borim se nato,
priznam ta poraz.

Nemir v meni je zmagal,
v srcu mi tli,
sama ujeta sem v morju skrbi.


Upam, da vam je pesem všeč.:relaxed: