Včasih me prime, da vse je narobe,
kot da veter v meni dvigne se hkrati.
Misli divjajo kot oblaki po nebu,
srce pa utripa, kot da bo zbežalo.

Pogledam v drevo, ki tiho stoji,
a veje na njem kar tresejo se vsi.
Mogoče še drevo pozna ta nemir,
ko veter prebuja mu skriti nemir.

V šoli se včasih preprosto zgodi,
da čutim, kot da svet se preveč vrti.
Naloge, testi, pa včasih še strah,
v glavi nastane nemirni prepih.

A vem, da bo prišel trenutek miru,
kot sonce za oblakom se skril bo v siju.
Zato le počakam, ko nemir bo minil,
in v meni se svet znova bo umiril.