*i*mnogokrat bo težko zdelo se bo kot da ni poti da je premgati strah nemogoče da konca črne luknje nebo.Verjemite mi poznam ta občutek.Moja zgodba ni lahka.Ampak vem da imajo vsi ljudje na svetu probleme se hujse.Moji panični napaid so bili grozni.Drla sm se jokala tresla me znam opisati.Tako grozno me je strah bruhanja nemogoce je razloziti.Nehala sme jesti.Zaradi strahu.po vsakem grizljaju mi je bilo bolj in bolj slabo.po vsakem premiku bolj in bolj težko.Tako sem si želela jesti.Včasih sem celo dala hrano v usta da sem začutila njen okus potem pa jo izpljunila.nisme si upaala preveč me je bilo strah da bi bruhala.nokoncu sem le obležala.v bolnic.na infuziji.moje življenje bi se skorja da zaključilo.potem so me sprejeli v boljnico na pedijatrićni kliniki.tam imajo otroke ki nejedo zaradi tega ker mislijo da so predebeli(ankreksija) in to je zelo zelo tezka stvar.Bila sme nek posebnež
.edina ki ni jedla zaradi mocnrga strahu.Tam sem morla jesti.bil je eden najbolj mucnih krajev na svetu.Ce nisi jedle so anredili marsikaj.....tam sem bila ujeta kot v zaporu 3 dolge mesece.A bilo je zelo zelo koristno.Spoznala sem najbolso osebo na svetu.Tam so mi resili zivlrjnje......bilo je grozno kot da sem padla v brezno iz katerega ne morem.in potem me pogledas zdaj.ležim na viseči mreži na morju polna dobre volje.kljub temu da sem ponavljala razred zaraid bolnice mi gre v soli odlicno.nasla sem super prijatelje sem ena najbolsih v razredu.Rada pomagam drugim jih osrecujem.pridno se soocam s strhaom in predvsem jem.zdelo se je da nikdar nebo bolje.....a je bilo.....in tudi bo.Zivljenska pot je dolga.kot cesta.pridez do nekeka ogromnega tunela.traja celo vecnost,ne vidis svetlobe.mislis da ga nebo konca.a je.konec pride in svetloba tudi.res je da bo na poti se kaksej tunel.a vsakega bo konec.in posijalo no sonce.iz vsake izkusnje se lahko kaj naucimo.moja izkjsnja je tezka.a sme jo prmegala tudi trbi bo uspelo*i*


*i*posveceno dvema osebama::black_heart::black_heart::black_heart: in #lari*i*