Hi!
Se spomnite kako sem v mojem blogu , ki sem ga ne-vem-kdaj napisala rekla, da vas obvestim kako je bilo na srečanju. Če mi je simpatija še zmeraj všeč? Najbrž ne! No, saj je vseeno, ker se nič ni spremenilo. Še zmeraj mi je všeč. To je 16 mesec, če prav računam in krvavo si želim, da bi po pomoti prištela zraven 15 mesecev. Ampak nisem. To je grenko dejstvo in še bolj grenko je, da ljubezen ni (na mojo zlomljeno srce) obojestranska. Večin ljudi bo mislila, da pretiravam, ko rečem, da imam zlomljeno srce, ampak mogoče imajo le malo prav, ker ga vsaj malo pa imam. Najbrž ste že slišali, da sem mu rekla: »Ne!«, ko me je vprašal čeprav sem bila zaljubljena v njega. Zdaj pa vas vidim! Kako zijate, ko to berete in me imate za slabičko. No, ne motite se. Bila sem prestrašena. Veste zakaj? Ker me je bilo na smrt strah kaj bodo rekli drugi. V resnici mi mnenje drugih zelo veliko pomeni. Zato, ljubi moji, sem svoji največji simpatiji rekla ne. Drugič, ko me je vprašal sem rekla naj počaka in on se je potem vdal in rekel, da želi, da sva samo prijatelja. DVAKRAT me je vprašal. Oboje krat sem rekla (nekako): »NE!« čeprav sme v sebi kričala JA! Drage moje (in mogoče dragi moji) NIKOLI ne recite: »Ne,« ko v sebi kričite: »Ja!«, ker se boste najverjetneje (tako kot jaz) zaradi tega potem sovražile. Vedno govorim o tem, ne? Ne morem preboleti. Ne morem preboleti NJEGA! Vse, ki so bile kdaj zaljubljene kot najstnice najbrž vejo kako bedno je biti zmešan in zaljubljen hkrati. Tiste, ki ne vejo pa nič ne zamujajo.
Ampak pustimo zdaj to…
Ste rade drugačne? Črne ovce med belimi? Mak na polju narcis? Jaz namreč nisem. Sovražim biti črna, če so vsi drugi beli. V bistvu sem drugačna. Zelo sem drugačna od drugih in to lahko že vidiš po tem kako pridem v šolo, kako se obnašam… No, saj na tem vidiš, a ne? Kakorkoli! Trudim se zliti z modro barvo, ampak, če si živo rdeča pustiš madež tam kjer si. No, je pa vsaj nekaj kar me dela podobno. Trudim se, da bi se oblačila kot drugi, kar je zadnje čase težko saj nisem rada oblečena kot…khm… Ne! Ne pravim, da se moje sošolke oblačijo neprimerno, ampak se oblačijo najstniško. Saj veste! Hlače, majice, kavbojke… Pač tako kot se spodobi. Tudi tu bi oz. tudi sem drugačna. Rada bi oblekla komplet za v šolo. Damski! Pa ga ne! Zato, ker vem, da bi mi čudno gledali. Ko sem na primer enkrat prišla v šolo v srajci (zelo lepi) mi je eden vprašal zakaj jo nosim. Nikoli me ne vprašajo 'zakaj', če nosim pulover. Punce pa, ko sem prišla v šolo so me vprašale kaj grem po pouku, da sem tako urejena. Ne nosim več srajc. Samo, doma še. Včasih.
Zato zelo občudujem vse, ki pa jih ni strah biti drugačen. Ki se trudijo biti drugačni. Mislim, da je zato potrebo res veliko poguma in samozavesti. Tega pa jaz nimam na pretek.
Ja! Mislim, da bo to dovolj za danes.
Ljubčka,
JustLilly
Vem, da ni nekaj 'ful', ampak, če me želite poznati in biti moji prijatelji vam povem, da se boste morali na to navaditi. Ne saj ne! Šalim se (moj (eden izmed) najpogostejših stavkov)! :stuck_out_tongue_closed_eyes: