｡･:*:･ﾟ☆｡･:*:･ﾟ★

Danes sem veliko razmišljala o tem, kako zelo si želim, da ne bi nikoli prenehala čutiti. Ta misel me nenehno spremlja in včasih se sprašujem, zakaj me prav to tako močno prevzema. Mogoče je to zato, ker čustva niso le reakcije na dogodke okoli nas, ampak globoki odsevi tega, kar smo znotraj. Ko sem obkrožena z občutki, se zdi, da lahko izkusim vse plati življenja, vse njegove lepote in bolečine, vse trenutke radosti in žalosti.

Včasih se mi zdi, da je življenje prekratko, da bi ga preživela v vsakodnevni rutini brez pravega doživljanja. Zato si želim, da bi vsak trenutek bil poln čustev in ne samo avtomatsko preživet. Želim si, da bi se v vsem, kar počnem, mogla potopiti do samega dna, da bi lahko občutila vse, kar pomeni biti človek. Ni mi pomembno, ali so ta čustva lepa ali boleča; pomembno je, da so resnična, da so močna in da me spominjajo, da sem živa.

Ko gledam zvezde na nočnem nebu, si želim, da bi v vsakem trenutku lahko začutila to neizmerno lepoto in neskončnost vesolja. Ta mirna veličina me spomni, da smo vsi del nečesa večjega, nekaj, kar presega vsakodnevne skrbi in rdeče nitke v življenju. Zdi se mi, da ko zremo v zvezde, iščemo nekaj več – iskanje smisla v preprostih stvareh, ki nas obdajajo.

In vendar me včasih preplavi strah, da bo ta želja postala breme. Kaj če bom preveč čutila, preveč vnašala v svoja čustva in se preobremenila s tem, kar mi življenje ponuja? Bo ta nenehno iskanje intenzivnosti postala ovira, namesto darilo? Mogoče je ta strah tisti, ki me ne pusti popolnoma se predati čustvom, ampak kljub temu mislim, da je tvegati vredno.

Morda bom s tem načinom življenja postala bolj ranljiva, morda bom doživela več bolečine kot tisti, ki se zaščitijo pred čustvi. Ampak bolj me boji misel na življenje brez globokih čustev, brez tistega tisočkrat vdanega občutka navdušenja in melanholije. Raje bi bila ranjena, kot pa da bi se nikoli več resnično dotaknila lepote življenja.

Zato vsak dan poskušam najti te trenutke čustvenih globin – trenutke, ko me nekaj zares dotakne. Mogoče je to v smehu s prijatelji, v sončnem zahodu ali v tihih trenutkih samote, ko lahko poslušam svoje misli. Te trenutke jemljem kot darilo in jih skušam ceniti, ker vem, da so prav ti trenutki tisti, ki me oblikujejo, ki me delajo to, kar sem.

Vem, da življenje ni vedno lepo, da so v njem tudi temni trenutki, ampak vse te izkušnje me oblikujejo, me učijo, kako ljubiti in ceniti vsak trenutek. Če bi lahko, bi želela, da bi bilo moje srce vedno odprto za nova čustva, da bi vedno lahko začutila vse barve in odtenke življenja, tako svetle kot temne.

*b*Srečna sem, ker čutim. Srečna sem, ker me življenje vsak dan znova izziva, da rastem in se učim. Upam, da bom vedno znala ceniti to darilo, ki ga imam.*b*