Pilov blogŽivljenski problemi (ker so) 1. del
7
Bu. Verjetno ste že ugotovili, da je to moj prvi blog lol. Spet nov profil, ker sem že tretjič pozabila geslo. Mogoče se vam zdi butasto. Ideja za blog, mislim. In ja, brezveze bo. Ampak vedno več ljudi se sooča s tem. Vsi se, v bistvu. In ker sem jaz pač jaz, rabim sistem za "ventanje". In to je to.
Včeraj sem se pogovarjala s prijateljem, in je omenil kako sovraži sebe. In jaz njemu kako sovražim sebe. In tako pač vse deluje. Zato se mi je zdela primerna tema za zdaj.
To je nekaj normalnega. VSAK je že imel trenutke, ko je hotel biti kdo drug. Vsi vemo, kako je biti sam svoj sovražnik, ker smo. Večinoma se zapremo vase (ah ja, izkušnje), ker imamo občutek, da nihče ne razume. Ampak to je prva stvar, ki se je moramo zavedati. Vsi razumemo (do katere meje je sicer povezano z empatijo/možnostjo vživeti se v druge, ampak vseeno). Največkrat se nočemo pogovarjati, ker se ne počutimo okej deliti svoje občutke. Kar je tudi popolnoma okej, ker ma vsak svoj "coping mechanism", in dokler deluje, ni panike. Ampak kaj, če to ni več vzdržno? Pogovor je rešitev, sure, ampak nekateri se pač ne moremo pripravit do tega.
Vzamimo za primer ta blog. 1. napisan je na najslabši možen način. 2. cmon, komu se da to brat? še meni ne. AMPAK v tem lahko najdemo oporo. V nečem, kjer se počutimo kot da se lahko izražamo (kar me spomni, stvari ne delajte, ker ste dobri v njih, amapk ker v njih uživate). Lhko je risanje, petje, pisanje... Mojemu prej omenjenemu prijatelju pomaga reševanje računov! KARKOLI!
Še enkrat, ker nimam več energije. Vsak je sam svoj sovražnik. Nevede se sabotiramo, sovražimo dele sebe ne da bi jih spremenili, ampak smo pač ljudje! Ljudje nismo ravno nežna, empatije polna vrsta. Nismo okej, ampak med SABO smo okej (ma to smisel???). Moramo razumet, da je lahko za nekoga boleče ko, nevem, polije limonado. Bolečine ne moremo primerjati. In ZATO se počutimo kot da nihče ne razume. Ampak vsi. Na koncu moramo vedno zaupati sebi tho. Ker smo edini, ki bomo tam vedno, ko se potrebujemo. In porabla sem 15 minut da povem to, okej, rekord.
Also, to bom še več pisala, tak da če nočete poslušat o random filozofskih temah, napišite v komentarje svoje random probleme<3
*i*disclaimer: okej ni moja najljubša beseda*i*
Včeraj sem se pogovarjala s prijateljem, in je omenil kako sovraži sebe. In jaz njemu kako sovražim sebe. In tako pač vse deluje. Zato se mi je zdela primerna tema za zdaj.
To je nekaj normalnega. VSAK je že imel trenutke, ko je hotel biti kdo drug. Vsi vemo, kako je biti sam svoj sovražnik, ker smo. Večinoma se zapremo vase (ah ja, izkušnje), ker imamo občutek, da nihče ne razume. Ampak to je prva stvar, ki se je moramo zavedati. Vsi razumemo (do katere meje je sicer povezano z empatijo/možnostjo vživeti se v druge, ampak vseeno). Največkrat se nočemo pogovarjati, ker se ne počutimo okej deliti svoje občutke. Kar je tudi popolnoma okej, ker ma vsak svoj "coping mechanism", in dokler deluje, ni panike. Ampak kaj, če to ni več vzdržno? Pogovor je rešitev, sure, ampak nekateri se pač ne moremo pripravit do tega.
Vzamimo za primer ta blog. 1. napisan je na najslabši možen način. 2. cmon, komu se da to brat? še meni ne. AMPAK v tem lahko najdemo oporo. V nečem, kjer se počutimo kot da se lahko izražamo (kar me spomni, stvari ne delajte, ker ste dobri v njih, amapk ker v njih uživate). Lhko je risanje, petje, pisanje... Mojemu prej omenjenemu prijatelju pomaga reševanje računov! KARKOLI!
Še enkrat, ker nimam več energije. Vsak je sam svoj sovražnik. Nevede se sabotiramo, sovražimo dele sebe ne da bi jih spremenili, ampak smo pač ljudje! Ljudje nismo ravno nežna, empatije polna vrsta. Nismo okej, ampak med SABO smo okej (ma to smisel???). Moramo razumet, da je lahko za nekoga boleče ko, nevem, polije limonado. Bolečine ne moremo primerjati. In ZATO se počutimo kot da nihče ne razume. Ampak vsi. Na koncu moramo vedno zaupati sebi tho. Ker smo edini, ki bomo tam vedno, ko se potrebujemo. In porabla sem 15 minut da povem to, okej, rekord.
Also, to bom še več pisala, tak da če nočete poslušat o random filozofskih temah, napišite v komentarje svoje random probleme<3
*i*disclaimer: okej ni moja najljubša beseda*i*
Moj odgovor:
.png "Druščina 1"){kind=small}
Igralka
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
IGRALSTVO
ŽIV jst si ful zelim postati igralka ampak me je strah kako to starsem rect. Pac sej naceloma nimajo problemov s tem da me recimo klub kje na tekmah objavlja pa tut enkrat sem sla ze na avdicijo za neki k sm bla tko 10 pa sm prsla v drugi krog sam pol sm mela ful treme pa pol nisem dobila dejanske uloge drgac mi je mami to predlagala .Sam zdej so novi casi pa nvm kako bo odreagirala. Drgac si to res res zelim ze odkar sm tko 11 oz. takrayt ko so me zavrnili sm dejansko dojela kaj sem zamudila in mi je se kr ful zov (ubistvu je to prslo po tem k sm pogledala spidermana pa harry potterja)
PLIS POMAGITE KER SI TO ZELIM CIM PREJ :sob::sob:
PLIS POMAGITE KER SI TO ZELIM CIM PREJ :sob::sob:
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(51)
Vesela šola me ne zanima.
(82)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(141)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(51)
