Brian je tako prijazen in prijeten. Nikoli se nisem še z nikomer tako, zelo zbližala.
»In… najlepši izdelek sta naredila… …Brian in Anna!« je učiteljica razglasila razredu. Iz torbe sem izvlekla svoj črn dnevnik in zapisala:
»skregana« z Kaylo, sedela pri Brianu, spoprijateljila z Brianom.
Brian je pokukal kaj pišem jaz pa sem dnevnik hitro zaprla in ga pospravila nazaj v torbo.
»Kaj si pisala prej?« me je Brian po koncu pouka vprašal.
»Ah. Nič. To je samo moj dnevnik.« sem mu odgovorila med hojo.
»Greva skupaj domov?« me je zavzeto vprašal.
»Ne vem. Kje pa si doma?« sem odgovorila in takoj sem videla da sem ga spravila v zadrego. »Saj ni treba da poveš!« sem hitro začela popravljati svoje dejanje.
»No… jaz živim v sirotišnici.« je povedal v zadregi. Takoj mi je bilo jasno zakaj se tako čudno obnaša.
»Oh… jaz živim zelo blizu sirotišnice!« sem mu veselo povedala.
»Super. Se pravi lahko greva skupaj.« je rekel in odpravila sva se domov.

»Živijo mami!« sem zaklicala v kuhinjo ko sem prišla domov.
»Živijo srček. Kaj je narobe?« je spet uganila.
»Mislim, da je Kayla ljubosumna ker sem bolj popularna od nje, in zdaj je ostalim puncam natvezila neke laži o meni.« sem ji žalostno povedala.
»Kaj pa je dobra novica?« je zastavila še eno vprašanje.
»Dobra novica je da imam novega prijatelja. Ime mu je Brian in živi v sirotišnici.« sem ji veselo odgovorila. A mama ni bila tako vesela.
»Ojoj ljubica. Tole pa ne bo v redu. No tega najbrž tudi Brian še ne ve, ampak sirotišnico bodo zaprli in podrli. Oprosti. Res mi je žal.« mi je povedala in se že začela opravičevati. Solze so mi zalile oči. Ko je prišel očka domov, sem mu povedala za vse kar se mi je zgodilo, on pa ni bil ravno najbolj sočustven.
»Saj! Poglej to. Zato ni dobro sklepati prijateljstev! Danes si izgubila dva prijatelja!« je zavpil.
»Ne! Samo eno sem. Drugega še vedno imam!« sem zakričala nazaj ter stekla v svojo sobo. Iz torbe sem vzela dnevnik in zapisala:
»Oči je spet kričal nad mano, ker pač moje življenje ni tako POPOLNO kot njegovo. Pravi, da bom izgubila tudi Briana ampak jaz vem, da ga ne bom. Mogoče pa ga lahko nekako rešim. Morda mi res uspe.«
Nato sem zaspala. Moje sanje so bile čudne. Stala sem v sobi z Brianom, mami in mrkogledim očijem, ki je ravno podpisoval neko izjavo o…
Še preden sem uspela prebrati sem se zbudila. Vem da je bila beseda na p. Ampak katera? Nešteto je besed na p.
Po dolgem razmisleku sem naredila naslednji seznam možnih besed:
-pivovarna
-poroka (hihi)
-ponižanje
-parada
-paradižnik.
Odstranila sem:
-pivovarna
-ponižanje
-paradižnik
-poroka
-parada.
Saj to ni mogoče. V tistem trenutku pa mi je v glavo padla zamisel…

»Jutro mami!« sem naslednji dan zopet zaklicala v kuhinjo »Včeraj sem dobila noro idejo! Briana bi lahko posvojili!« sem izstrelila.
»Kaj? Anna? Kaj ti pa je? To ni kar tako. Veš posvojitev ni kar tako v en dan.« mi je povedala ter naprej pomivala posodo.
»Vem. Ampak res si želim, da bi bil moj brat.« sem se zaupala mami. Ampak potem se mi je zazdelo, da že malo
»Poglej ljubica. Z očkom se bova pogovorila in ti potem povedala.« mi je rekla, a sem v, da iz tega ne bo nič.

Hejla!
Kako si?
Objavila sem nov del moje zgodbe, kar si izgleda da videl/a!
Kaj mislite, da se bo zgodilo?
Nov del pride jutri ali pa danes bolj tako ob sedmih, osmih zvečer!
Byee