Hejla!
Že dolgo nisem napisala novega dela. Danes pišem zgoraj tole, saj je naslednje nekaj zelo pomembnega!
Anyways! Kako si?
Kako zdravje?
Kako so tvoji siblingsi? (če jih maš)
A ti je všeč moja zgodba?
A si jezna, da nisem prej napisala novega dela?
Kaj si dobila za Miklavža?
A si že pogledala moj blog?
Byee
Aja!
Mislim, da je tole moja prva objava, v letošnjem prazničnem decembru, zato sem dala tudi zimsko ozadje, čeprav je v zgodbi poletje. ahahahhaha
ZDAJ PA NA POMEMBNI DEL


»Saj ne jočem zaradi sebe ampak zaradi tistih, ki jih niso posvojili.« reče in dvigne glavo. Na njegovem obrazu zagledam širok nasmešek.
»Čakaj! Vem kaj je! Moja mama te je posvojila!« veselo rečem in ga močno objamem.
»Dobra si v ugibanju« reče in nadaljuje »Sestra.«
»Hvala. Ti pa si očitno zelo dober v igranju. V nekaj časa te bom že naštudirala in bom točno vedela kdaj lažeš in kdaj ne.« rečem in privzdignem levo obrv.
»Sem slišal, kaj si povedala svoji mami. Zaslužiš si to.« reče in se mi izvije iz objema.

ČEZ 3 LETA

Naj vam malo predstavim, kaj se mi je zgodilo v teh 3 letih.
Preselili smo se v Malibu saj sem bila sprejeta. Imam novo najboljšo prijateljico. Ime ji je Stella. Kayla me je blokirala na vibru in vseh drugih družabnih omrežjih. Briana sem naučila super plavati. Tudi njega so sprejeli v reševalni center za mlade. To pa naj bi bilo to… aja… ampak to še ni vse predstavljamo vam nov recept kako lahko svojim otrokom uničite poletje. Ločite se!!!!
Ja. Moji starši so se ločili. Groza. In ja… še najpomembnejša novica… …fanta imammmmmmm!!!
Ime mu je Lucas. Luškan je. Vanj sem se zaljubila takoj ko sem ga videla :)
»Hej Anna! Zbudi se…« sem zaslišala, da me Brian rahlo stresa za ramena. Oh ne! Vse sem samo sanjala. Nikoli se ne bom preselila v Malibu in Kayla bo ugotovila, kako me pogreša in bova spet prijateljici in mami in oči se nista ločila. Mislim vsaj to je super! Ampak še vedno pa nimam fante po imenu Lucas v katerega bi se zaljubila takoj ko bi ga videla.
»Ja. Takoj bom.« zaspano rečem.
»Danes greva spet na jez! Včeraj je bil zadnji šolski dan in danes se greva kopat!« veselo zakliče in skače po sobi kakor 5 letnik.
No pravzaprav je 16-letnik.
»Prav že vstajam!« utrujeno rečem in vstanem iz postelje. Ko se odpravljava proti jezu zaslišim čuden zvok.
»Kaj je to?« vprašam Briana.
»Ne vem.« greva naprej. Ko prideva do jeza ugotoviva… da nisva več sama. V vodi zagledam Kaylo in njene »prijateljice«.
»O… pa sta bratec in sestrica le prišla!« se Kayla posmehljivo zareži in lepo odplava naprej.
»Ne zmeni se zanjo! Pridi.« reče Brian in sledim mu nekam za jez. V kamnu zadaj je luknja. Zlezeva v luknjo in ko se plaziva že kakšnih 10 metrov se ustaviva. Brian nekako zamahne z rokami in kar naenkrat zaslišim krike.
»Aaaa! Fuj! Kaj je to?« kriki se vedno bolj oddaljujejo in oddaljujejo.
»Kaj je bilo to?« vprašam Briana.

»Em… prej so bile še bolj blizu obale. Vedel sem, da bodo kmalu šle bolj tja kjer so ribe. Logično razmišljam.« odgovori.
»Ampak zakaj sva šla sem?« vprašam in Brian skomigne z rameni. Zlezeva iz luknje in greva nazaj k jezu. Vse je v redu nič se ni zgodilo. Ko se malo kopava mi postane dolgčas.
»Greva domov?« vprašam.
»Lahko.« odvrne Brian in zleze iz vode. Ko prideva domov ima mam že pripravljene vse kovčke za v Malibu.
»Joj! Pojdita se hitro umit potem pa si spakirajta kovčke!« vzklikne in jaz rečem:
»Jaz bom prva.« in dvignem roko. Brian zavije z očmi in povesi ramena.
»No prav.« reče Brian. »Si grem pa pripravit kovčke.« ko se umijem to povem Brinu, ki hitro steče v kopalnico. Grem v svojo sobo in izpod postelje potegnem kovček. Vanj zložim 14 spodnjic, 2 nedrčka, 4 brisače, 10 kratkih majic, 5 kratkih hlač, 1 jopo, 1 adidaske, 2 sandale, 5 knjig, 3 gumice za lase in sončna očala. Iz omare vzamem majhen bel nahrbtnik. Vanj zložim moje hlače, majico in jopo za takrat ko delam.
»Sem že mami!« zavpijem po stopnicah.
»Kaj pa zobna krtačka? Bil bi čudež, če je nebi pozabila.« zavpije nazaj in se rahlo zasmeji.
»Hvala mami!« zavpijem nazaj dol in stečem v kopalnico. Brian se je že umil. Hitro vzamem krtačko in zobno pasto in ju zavijem v majhno plastično vrečko. Lepo jo zložim v kovček in ga zaprem. Nesem ga dol, ko se spomnim kaj sem pozabila. Hitro odložim kovček in stečem nazaj v svojo sobo. V omari poiščem kopalke in jih nesem v kovček.
»Kdaj gremo?« vprašam mamo.
»Zdajle.« mi odgovori med tem ko v avto nosi kovčke. Čez 15 minut se odpeljemo z dvorišča.
»Koliko časa se bomo vozili?« vpraša Brian.
»Štiri ure.« na kratko odgovori mama. Čez nekaj časa zaspim.

»Anna. Brian. Zbudita se!« zaslišim mamo, ki naju kliče. Hitro se zbudim in zbudim še Briana.