Hello!
Že dolg časa nism pisala te zgodbe, ker nism bla na pilu. Ker sem mela ful dela v šoli, ampak zdej so končno počitnice in sem nazaaaaj!!!
No ampak tuki je link od prvega dela zgodbe, če se kdo ne spomni. https://pil.si/forumi/pisalnica/black-rose
Pa še od drugega: https://pil.si/forumi/pisalnica/black-rose/2
Hvala za tiste, ki si boste vzeli čas in prebrali:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:

Ko sem odprla vhodna vrata in vstopila v stanovanje, me je čakalo presenečenje. Na tleh pred vrati, je ležalo nekaj potovalk in iz dnevne sobe se je slišal otroški smeh. Zazdelo se mi je, da sem vstopila v napačno hišo in ko sem zaslišala tudi neznani ženski glas sem odločno zaprla vrata. Nato sem preverila številko hiše. 4. Torej sem vstopila prav. Ampak nekaj se je zdelo zelo narobe. Nenadoma sem pomislila. Kaj če sem se znašla v preteklosti? Ženski glas bi bil lahko prav gotovo mamin, otroški pa moj… Ampak to bi bilo popolnoma nemogoče. Stresla sem z glavo, da bi pozabila na stare spomine. Nato sem se opogumila in spet vstopila. Zakorakala sem v dnevno sobo, a tam ni bilo nikogar. Stekla sem po stopnicah, pokukala v kuhinjo in jedilnico, preverila še stranišče in kopalnico, toda nikjer ni bilo nikogar. Namrščila sem se. Tudi če so bili tisti glasovi le v moji glavi, bi moral biti oče že doma. Pomela sem se po sencih in se poskušala umiriti. Vse od dogodka s črno vrtnico nisem bila čisto pri sebi. Utrujeno sem vrgla torbo na tla in gledala, kako je drsela po hodniku vse do moje sobe. Tudi sama sem se odpravila proti njej, ko sem nenadoma zaslišala glasove iz sosednje sobe. Te sobe z očetom nisva nikoli uporabljala. Rekla sva ji »soba za goste«, toda v njej so bile večinoma le škatle, polne odvečnih stvari. »Nevem, če bo Evelyn to všeč.« Ko sem zaslišala svoje ime, sem zamrznila na mestu in poslušala. »Naredila sem vse, preuredila sem ji celo sobo. Sploh ni več prepoznavna! Tako zelo zelo ji bo všeč, obljubim dragi.« To prav zagotovo ni bila moja mama. Kdo torej je? In to, kar je govorila o moji sobi mi ni bilo všeč. Le kaj je naredila z njo? Odtrgala sem se od vrat in začela hitro, a potiho hoditi do mojih. Ko sem jih odprla, sem malce bruhnila v usta. Cela je bila v lučkah, najrazličnejših barv, na stenah so bile slike muck in kužkov, ki so se lovili. Celo moja miza je bila pola lučk, a to zaradi česar me je skoraj kap, niso bile ne slike, ne lučke. Povsod, po vseh območjih, kjer je ta zloba zlobna lahko, je nalepila trapaste slike sebe in njenega sina. Toda to še ni bilo vse. Poleg vseh teh slik, je bila fotografija moje glave, poleg nje pa je pisalo: Moja najljubša družina.
Hlastno sem zajemala sabo in verjetno kar stokrat pomežiknila ter upala, da bo strašna podoba moje sobe izginila. Toda ni. Ko sem si opomogla od šoka, pa sem začutila, kako se v meni nabira bes. Še preden sem spoznala »mojo družino« sem jo že sovražila. S sten sem hitro začela trgati slike in odlepavati lučke. Ko je bila moja soba že malo bolj podobna moji pravi, pa so se odprla vrata. Hitro sem se usedla na stol in se poskušala delati, kot da nisem ničesar opazila. Pred vrati je stala ženska, stara približno 35 let. Imela je karamelne ravne lase, ki so ji segali do ramen, ozko črno obleko, prodorne rjave oči in nasmeh, obrobljen z rdečo šminko. Trudila sem se delovati nedolžno. »O, si že prišla domov? Gotovo si opazila, kako ljubko sobo imaš zdaj.« Premerila je sobo in ni mi ušlo, da je razočarana, ker njenih »prelepih« slik ni več. Tedaj se je izza vrat razlegel očetov glas, toda govoril je potiho, zato ga nisem slišala. »Ne skrbi Dejan, vse bom uredila. Verjetno je le malo pretresena. Le zakaj si prišla tako zgodaj domov?« Je še dodala in me obtožujoče pogledala. V sebi sem začutila nov naval besa, saj je ta ženska krivdo z lahkoto prenesla name. Ne, sem si rekla. Jezo moram hraniti za pozneje.
Vesela bom, če boste stisnili like in komentirali, kako se vam zdi. Kritike in predlogi so dobrodošli!:wink::blush:
Lp
Lichy:kissing_closed_eyes::kissing_smiling_eyes: