Ojla.
Danes samo za vas drugi del!
Hvala vsem za pozitivne komentarje!

ODKRITJA(1.poglavje)

Yvonne
Petnajst letna deklica sedi ob morju. Ima ravne, kratke, blond lase postrižene na paž. Z njenega obraza predvsem izstopajo njene sive oči, ki po navadi žarijo od sreče. Toda ne tokrat. Ostala je sama. Nikogar več nima. S starši in sedemnajst letno sestro je doživela hudo prometno nesrečo. Vsi so umrli. Le ona ne. Obraz si je pokrila z dlanmi. Začela je jokati. Med njenimi prsti so polzele solze, ki so nato so padle v morje. Potonile so na dno. Voda jih je odplavila v globine morja. Yvonne je še kar jokala. Ljudje so pa hodili mimo nje. Niso se zmenili zanjo. Kar naenkrat pa…… »Stran! Cunami!« se je zaslišal krik. Yvonne je dvignila svoj objokani obraz. Zagledala je visok val, ki se je hitro približeval obali. Vsi so začeli bežati. Ona pa je le stala tam. Nekje globoko v sebi je čutila, da jih lahko reši pred to veliko katastrofo. Preden bi se lahko zavedala kaj dela je že skočila v čoln ter začela veslati proti cunamiju. »Ne! Takoj nazaj! Kaj delaš?!« so ljudje kričali. Tokrat se ona ni zmenila za njih. Še hitreje začela veslati. Obstala je in se vstala. Čakala je, da val pride do nje. cunami je drvel vse bliže in bliže. Yvonne je iztegnila roke. Iz njenih rok je kar naenkrat brizgnil močan curek vode. Bila je osupla. Curek proti cunamiju. Curek vode iz njenih rok je potiskal val nazaj. Cunami pa se je curku upiral. Gromozanski val je začel prevladovati. Curek je tiščal nazaj. Hkrati pa je s tem Yvonne potiskal pod sabo. Deklica se je prestrašila. Ta strah pa ji je dal moč. Z vsemi močmi kar jih je premogla se je prisilila do tega, da se je spet postavila na noge. Od napora je bila zaripla v obraz. »Zmorem to! Zmorem!« je zakričala. Curek, ki je še kar tekel iz njenih rok se je okrepil. Tokrat se je vse spremenilo. Ni bila Yvonne tista, ki je začela izgubljati. Bil je cunami. Končno je podlegel Yvonne. Na dekletovem obrazu se je prvič po smrti njenih staršev in sestre zarisal nasmešek. Vedela je, da je naredila nekaj za te ljudi, ki živijo tukaj. Obvarovala jih je ter jim zaščitila dom. Mirno je odveslala nazaj. Domačini in turisti so jo le osuplo gledali. Nato so se obrnili stran. »Kdo je to dekle?« so šepetali. Ko jih je rešiteljica slišala je le zardela. S hitrimi koraki je odšla stran. Nič več ni vedela. Preprosto je bila zmedena. Kaj se je zgodilo? Kaj sem naredila? Ni našla odgovora. Takrat se je pa spomnila spomina iz otroštva.
Spomin:
Bila je stara okoli šest let. V svoji sobi je delala za šolo. Takrat je za sabo zaslišala šum. Obrnila se je. Nič ni bilo. Čez minuto je spet zaslišala isti zvok. Ko se je obrnila pa spet ni bilo nič. Bila je prestrašena. A, ko je tretjič zaslišala zvok je sredi sobe zagledala zlato meglico v obliki pravokotnika. Na vsakem vogalu je bil en znak. V enem vogalu voda, v drugem zrak, v tretjem ogenj, v četrtem zemlja. Znak vode je še posebej žarel. Hotela se je dotakniti meglice. Takrat pa sta v sobo prišla njena starša Joanne in Jack. Ko sta zagledala meglico sta pobledela. Zgrabila sta hčerko in jo hitro odpeljala iz sobe.
Ali je vse skupaj povezano? Se je spraševala. Ni vedela. Toda je slutila, da je res.