Evo, se enkrat jo objavljam zdej na tapravo mesto, upam da vam bo usec pa pac ce mate kake nasvete o pisanju prosim povejte! (original zgodba je bla napisana za tekmovanje pa pol urejena z pomocjo ucitlce)



18. februar, brezvezen torkov dan. Sedela sem na postelji, telefon ob strani. Nasmehnila sem se kameri, objavila story in všečki so takoj prileteli. Na sliki je vse izgledalo popolno: jaz, nasmeh, moja oblačila. A to je bilo daleč od resnice. Ko sem odložila telefon, je soba postala tiha. Roke so se mi tresle, a ne zaradi stresa. Iz predala sem vzela elektronsko cigareto z okusom lubenice. Vonj je prevzel celo sobo.Nenadoma so se odprla vrata.Mama: »Kaj pa delaš tu? Zakaj si še budna?«V trenutku nisem mogla razmišljati. Elektronski cigaret sem skrila, preden bi jo mama zagledala, a vonj je bil premočan. Mama je stopila bližje in me pogledala.Mama: »Kaj je ta vonj? Je to lubenica?«Jaz: »Ja, mami. To je moj parfum.«Nasmehnila se je in odšla iz sobe. Nekaj sekund sem sedela tam, začudena, kako me mama ni dobila. A kaj pa vedo starejši ljudje dandanes? Ugasnila sem luč in odšla spat.Zbudila sem se in telefon je vibriral kot nor. Všečki, komentarji, sporočila vse naenkrat. Kot da so ljudje šele zdaj ugotovili, da obstajam. Med vsemi obvestili je izstopalo eno ime: Marko. Piflar iz mojega razreda. Nima prijateljev, kar me ne čudi. Vsi vemo, da je čudak.Marko (sporočilo): »Ej, a je to elektronski cigaret v ozadju?«Jaz (sporočilo): »Ja, ampak ne skrbi, tvoje mnenje me ne zanima. In če to komu poveš, si mrtev.«Poslala sem sporočilo in ga takoj blokirala. Kdo pa misli, da je, da se bo pogovarjal z mano? Z eno in edino Lauro Škrof. Telefon sem ugasnila in ga takoj spet prižgala. Odprla sem kamero, da bi snemala svoj dan. Kamera je bila obrnjena proti meni, moj nasmeh je bil popoln – vsaj na sliki.Začela sem snemati.»Dober dan, svet! Tukaj ena in edina, Laura! Danes je—«Ustavila sem se. Zakaj? Nasmeh je bil maska. Za trenutek sem želela samo pobegniti. Hitro sem vzela elektronsko cigareto iz predala, jo uporabila, skrila v torbo in si rekla: Saj bo vse v redu.Na poti v šolo sem srečala svojo prijateljico Lano. Pravzaprav je moja edina prijateljica, a me to ne moti. Če bi hotela, bi jih lahko imela sto.Lana: »A si v redu?«Jaz: »Seveda sem. Zakaj ne bi bila?«Pogledala me je, kot da mi ne verjame, a ni rekla nič. Pametna punca. Tudi če ne bi bila v redu, ji ne bi povedala. Kdo pa misli, da je? Minister Slovenije? Ha.Ko sva prišli v šolo, sem spet vzela telefon in ga držala, kot da snemam. V resnici nisem snemala. Rada imam samo občutek, da me ljudje gledajo, tudi če nimajo pojma, kaj je res in kaj ne. Nenadoma sem se spomnila na Marka. Kaj če je komu povedal? Vsi vemo, kako hitro se širijo govorice. Lana je govorila nekaj o testu pri matematiki, jaz pa sem samo prikimavala. Sploh je nisem poslušala. Razmišljala sem le o tem, kako mi lahko Marko z eno besedo uniči življenje.Zazvonil je zvonec. Lana je končno utihnila in me pogledala.Lana: »Laura, a me sploh poslušaš?«Jaz: »Seveda. Samo… utrujena sem.«Kdaj bo ugotovila, da nisem v redu? Ko bo to izvedela, me bo izdala in izginila iz mojega življenja kot neka lisica. In jaz? Jaz bom ostala sama. Spet. V glavi sem si ponavljala isto poved: Laura Škrof ima vse pod kontrolo. Če to ponovim dovoljkrat, se bo uresničilo.Učiteljica je razlagala snov, učenci so klepetali. Jaz pa sem samo odštevala minute do zvonca, da bom lahko končno spet uporabila elektronsko cigareto. Odšla sem na stranišče. Na poti sem zagledala Tadeja. Mojega Tadeja. Njegove roke so bile stisnjene v pesti, a ko sem pogledala njegove oči, sem videla nekaj, kar sem zelo dobro poznala – ne samo jezo, ampak tudi strah in skrb.Zaklenila sem se v kabino, globoko vdihnila in iz torbe vzela elektronsko cigareto. Končno. Dim je zapolnil prostor, ko je nenadoma nekdo vstopil.Daniela: »Kdo je tam? Ne skrivaj se.«Glas sem prepoznala. Bila je Daniela Vernik, najbolj znana punca na šoli. Nisem imela izbire. Odklenila sem vrata in stopila ven.Daniela: »Je to… elektronska cigareta?«Hotela sem se zlagati, a Daniela je iz torbe potegnila svojo.Jaz: »Ti? Daniela Vernik? Kadiš?!«Začela sem se smejati, ona pa me je utišala.Daniela: »Ššš.«Pogledala me je – podobno kot mama dan prej.Daniela: »Ali te lahko nekaj vprašam? Zakaj to delaš?«»Elektronske cigarete me sprostijo… Ko kadim, se počutim, kot da sem sama na svetu.«Prikimala je.Jaz: »Mislim, da bi lahko bili prijateljici.«Daniela: »Ja. Zakaj pa ne.«Zvonec je zazvonil.Naslednje mesece sem se trudila. A ne dovolj. Danes, 7. julija, sedim na isti postelji. Telefon ob strani. Vse je enako – razen mene.Izgubila sem prijateljstva, zaupanje, sebe. Elektronska cigareta ni več pobeg. Je dokaz.Če se zdaj nič ne spremeni, me ne bo več. Ne take, kot sem bila.In to je bil moj konec. Ali pa moj začetek.
1