hejj guys
kot ste na hodniku loh vidl sm se odločla začet objavlat zgodbo k jo pišem. vse kritike so dobrodošle pa iskrena mnenja če vas moti kak teče, al pa karkol bom vesela in se bom probala izboljšat.
uživajte
------------------------
*b*1. Poglavje – Pismo spremeni vse*b*
Jaz sem Zoja. Imam blond lase malce dlje kot do ramen. Trenutno se pogovarjam s svojo najboljšo prijateljico Ano. Ima dolge rjave lase. Zelo veliko, a čudno naključje je, da bova 7. 4. obe stari 11 let.
»Kako zanimivo bi bilo, če bi imeli moči… Jaz bi imela ogenj, ker je tako topel, pomirjujoč in močan,« zasanjano reče Ana.
»Jaz pa veter! Tako je lahkoten in nežen, ampak vseeno močan!« odvrnem.
»Čez točno 2 tedna imava obe rojstni dan! Čisto sem pozabila!«
»In samo predstavljaj si, da bi bilo kot v Harryju Potterju! Izvedeli bi da sva čarovnici! A to je žal dokazano fantazijski roman.«
Po eni uri stokanja, zakaj to ne more biti res, kar na enkrat zapiha močan veter.
»Počutim se kot, da me kliče,« šepnem, vstanem, si izpustim lase ter dovolim, da me veter objame.
»Rahlo me zebe. V hiši je topel ogenj,« zadrgeta Ana.
No, saj po resnici povedano tudi mene malce mrazi.
»Adijo! Se vidiva jutri zjutraj!« pomaham sosedi in najboljši prijateljici.
Mama me v kuhinji pričaka vsa nasmejana. Vrnem ji nasmeh.
»Kaj si tako dobre volje? Oh in z Ano je bilo super!« ji povem, a me že prekine.
»Vse vem. Slišala sem vaju. Oh in odgovor na tvoje vprašanje. Zakaj? Ko sem bila tvojih let sem bila enaka. Sanjarila sem o nemogočem. No razen tega o vetru,… Malce nenavadna si, a tudi smešna, se razume,« se mi zahihita mama.
Namenim ji le malce začuden in tudi rahlo užaljen pogled. A kot si mislim, me poskuša potolažiti.
»No, saj nisem tako mislila,… Hej ali bi mi pomagala izbrati igračke za našo psičko Ember? Sama imam nekaj igračk v mislih, a ne vem katere so najboljše…«
Uspe ji. Močno prikimam ter se zleknem na kavč poleg nje. Naslednja 2 tedna mineta kot bi mignil. Imam polno ocenjevanj. Vse od naravoslovja pa do matematike in slovenščine. Kako so si lahko učitelji umislili toliko ocenjevanj? Ne razumem. Vem pa, da imam jutri rojstni dan.
»Lahko noč moja Zoja. Mimogrede jutri imam rojstni dan, saj veš,« reče mama nagajivo.
Njeno šalo dojamem, a vseeno vzkliknem: »Ne pa ne! Jaz ga imam! In če imam srečo bom izvedela, da sem čarovnica!«
Nasmehne se mi ter počasi odide iz moje sobe, trenutek kasneje pa slišim njen pogovor z očkom.
»Naj ima domišlijo, škoditi ji ne more. Jaz sem pri njenih letih verjel, da sem Marsovec na skrivni misiji,« se zasmeje očka.
Vso noč se premetavam. Ne morem mirno spati, preveč navdušena sem. Takoj ko vstanem Ani hitro napišem sporočilo *i*Vse najboljše! Srečno s pismom! <3*i* ter zdrvim v kuhinjo. Takoj zavonjam moj najljubši zajtrk.
»Mm! Kako diši!« vzkliknem.
»O Zoja si že budna?« presenečeno vpraša mama.
Odločno prikimam.
»Mimogrede pošta je prišla,« reče.
Namesto, da bi jo poslušala do konca, stečem do poštnega nabiralnika, ven vzamem papirje ter nek paket, nato pa vse nesem na mizo.
Žalostno vzdihnem: »Nič zame. Čakaj! Zakaj na paketu piše moje ime?«
»Kje?«
»Tukaj! Odprla ga bom v sobi ter ti vse poročala mami!«
»Vendar Zoja, zajtrk je na mizi!«
»Bo že počakal!« vzkliknem ter s paketom v roki zdrvim v svojo sobo.
Karton hitro raztrgam. Vidim pismo! Moje pismo! Ves karton z vsem ostalim vržem preko sobe, čeprav vidim nekaj z motivom vetra. Ne zanima me nič drugega kot pismo. Besede na papirju preberem trikrat, saj besedam na njem ne verjamem.
»Mami! Pismo! Moje pismo!« zavpijem navdušeno ter stečem do mame.
»Kaj? Kakšno pismo? Ne, saj ne more biti res,« šokirano reče.
»Glej! Preberi ga na glas!«
»No, pa dajmo:
*i*Draga Zoja Lučar!*i*
*i*Sporočamo Vam, da smo Vas sprejeli na edino elementarno šolo na svetu. To je Akademija elementov. Na naši šoli*i* *i*imamo 4 domove. Vi spadate v vetrni dom ali dom vetrov. V paketu imate vse kar potrebujete za naslednje šolsko*i* *i*leto. V kuverti za pismom pa je vstopnica za na naš poseben vlak. Prosimo pa vas, da za našo šolo ne poveste*i* *i*nikomur razen staršem.*i*
*i*Lep Elementarni pozdrav!*i*
*i*Ravnateljica šole,*i*
*i*Tara Medved*i*
To je neverjetno Zoja! No sedaj pa zajtrk!«
»Njam!«
Ko pojeva zajtrk, polna energije rečem: »Po paket grem. Ga prinesem dol in ga skupaj pogledava velja?«
S paketom v roki sedem na kavč, z mami pa ga skupaj raztovoriva. V njem najdeva plašč, broško s simbolom vetra ter vse kar bom potrebovala. Najdem pa tudi blaznico v obliki simbola mojega doma. Kakšno uro kasneje sem že zunaj z Ano.
»Mimogrede, naslednje leto se bom prešolala, zaradi osebnih razlogov,« rečem.
Po nekaj sekundnem razočaranju, se mi nasmehne.
»Tudi jaz se bom prešolala. Kam se boš ti? Saj veš, da sva najboljši prijateljici in to pomeni, da si poveva vse, kaj ne? Jaz ti povem, če mi poveš ti.«
Pomignem proti najini hišici na drevesu. Ko pripeva v njo sedem nasproti mini okenca. Tu imava seveda vsaka svojo blazino ter veliko preprogo. V kotu sobe pa se skriva tudi majhna rastlinica, ki jo z Ano pridno zalivava.
»Naj ti ne bi povedala, a okej. Dobila sem pismo iz te šole, na katero bom šla,« rečem.
»Jaz tudi! Na 3, 2, 1, si ju zamenjava in prebereva. Velja?«
Malce nervozno prikimam.
»3, 2, 1, zdaj!« odštevava skupaj.
Na njeni kuverti vidim motiv ognja. Spogledava se ter pismi hkrati odpreva. Previdno preberem Anino pismo, ona pa moje. Zacviliva od navdušenja. Po minutki pogovora zagledam obiske.
»Domov moram. Se vidiva jutri prav?«
Nasmehne se mi.
»Zoja! Obiski!« vpije mama.
Stečem do nje. V roku pol ure pridejo vsi obiski. Vsa družina. Ker je sobota vsi ostanejo pozno v noč. Naslednji dan se z Ano dobiva na pikniku, v hišici na drevesu. Po urah razpravljanja o Akademiji elementov, si izmisliva nov pozdravček ter odhitiva domov.
------------------------
lep teden pa upam da ste ob branju uživali <3
zvezdiiii <33