Solze mi tečejo po licih, ko izpustim truplo. Truplo človeka, ki sem ga ljubila. Ljubila bolj kot vse na svetu. Človeka, ki ga nisem mogla rešiti. Moje solze, se pomešajo s krvjo na njegovem mrtvem obrazu. Iz še vedno tople dlani mu iztrgam pištolo, ki ni izstrelila niti ene same krogle. Namerim v mojo najboljšo prijateljico, ki stoji na drugem koncu zapuščene ulice.


»Kako si mogla?« izdavim skozi zobe, njen obraz je nepremičen. Vem, da ne obžaluje.


V odgovor še sama dvigne svojo pištolo: »Pravila so sedaj drugačna Lexa, svet se je spremenil,«


Res se je. Podrl, zrušil, uničil. Oči mi begajo med njo in truplom mojega ljubljenega.


Slišim se kako napnem petelina, a ne izstrelim. Dim in saje gosto prekrivajo nebo. Vlada puščobna tišina.


»Plačala boš za to Mel,« roka se mi trese, ko nepremično držim pištolo in merim v njene prsi. Samo en strel in konec bo.


Ona se brezbrižno zasmeje. Veter ji mrši modro pobarvane lase: »Se bojiš Lexa? Nisi ubijalka, kaj? Tudi on ni bil…« zloba, ki ji sije iz oči spodbudi moje maščevanje. Ampak ne zmorem.


»Utihni!«


»Morala bi dvakrat premisliti, preden si rekla tvoj usodni da,«


Vem, da se igračka z mano. Odšteva minute, sekunde… »Ljubosumna si Mel, vedno si bila. Obsedena s tem, da si najboljša v vsem… Bolna si…«


»Svet nikoli ni pravičen do poštenjakov. Boriti se moraš, ubijati… Če želiš preživeti… Pridružila si se napačni strani,« hladna, uničevalka, morilka.


»Mel! Kam bo to pripeljalo? Interitus ni več to kar je bil…«


»Ineritus je bil vedno natanko to, kar je zdaj, uničenje. Vi ste mu odvzeli pravo podobo… in zdaj je čas, da jo dobi nazaj!«


»To,« pomignem proti truplu, » Ni pravi način,« Moj glas se izgublja v vetru, ki se naglo veča. »Vojna je napačna,«


»Vojna je edina rešitev…« konec stavka preglasi močna eksplozija nedaleč stran. Zakričim in se vržem po tleh. Pristanem ob njem, njegove hladne oči strmijo naravnost vame. Stresem se od groze in naglo tipam za pištolo, ki sem jo izgubila ob padcu. Končno mi uspe prste oviti okoli hladnega ročaja. Niti trenutek prepozno, Mel se mi približa za hrbet.


»Si ga ljubila Lex?«


»Bolj kot bi kogarkoli drugega zmogla,«


»Jaz sem ga tudi,« ob teh besedah odjekne strel. Krik preseka zrak. Od strahu izpustim orožje, da s tleskom pristane na razpokanem asfaltu. Mel se zvija od bolečin, vidim kri, ki se vztrajno širi okoli nje. Tresem se in solze se mi še huje usujejo po licih. Kaj sem storila? V paniki skoraj preslišim zvok helikopterja, ki odmeva nad mano. Pristaja. Ne omahujem in stečem, niti minute ne želim več preživeti v tem usranem mestu.