Dva dni sta minila od njegove smrti. Kakor neskončnost, a hkrati kot sekunda v mojem življenju. Ne morem se znebiti hladnega, mrtvega pogleda. Pogleda, ki me preganja v nočnih morah. Njegove krvi, ki je nikdar ne bom mogla sprati s svojih rok. In nje, ki si je zaslužila. Zaupala sem ji. Rada sem jo imela…

Moji koraki nežno odmevajo po masivnem sivem hodniku. Industrijske luči vsake toliko medlo utripnejo. V stričevo pisarno moram. Na njegov ukaz seveda. Vrgli so me iz varnega zavetja moje male kabine na ogromni vesoljski ladji. Zdaj smo že precej svetlobnih let stran od Interitusa, ampak ljudje vseeno potrebujejo odgovore. In jaz sem edina, ki jim jih lahko poda.

»Vojakinja Felentys je, gospod!« me najavijo, da lahko stopim skozi moderna lučkasta vrata pisarne. Soba je prostorna, sodobno opremljena in sterilno bela. Luči so vgrajene v stene in strop zato vse obdaja bel sijaj. On sedi na udobnem stolu iz belega usnja. Obkrožajo ga police polne kupov papirjev in brezbarvnih fasciklov. Po stenah se svetijo zasloni in posnetki kamer. Opazim video moje kabine. Oblije me znoj. Stražarji ob stenah pozorno opazujejo vsak moj korak.

»Potrebovali ste me poveljnik Dorlov!« se vzravnano postavim pred njegovo delovno mizo. Moj stric je… no on je vodja te ladje. In razlog, da moram gniti tukaj, ter nositi glavo naprodaj. Moja starša sta se odločila, da bi bilo dobro vseh svojih pet posvojenih hčerk odposlati v vojsko ob približujoči se vojni. Seveda je temu prispeval zajeten kup denarja in dejstvo, da nista naša biološka starša. Posvojena … ogabna beseda.

»Da, Lexa. Nadvse prijetno te je videti, upam, da si si že opomogla od izgube,« ostuden nasmešek se izriše na njegovem gubastem obrazu. Mastne sive lase ima spete v čopek. Niti trohice sočutja ni v njegovih hladnih očeh. Kdo pa se lahko s tem, kar se je zgodilo spopade v dveh dneh?!

Ker ne odgovorim preide k glavnim stvarem: »Edina priča si, moraš nam obrazložiti kako je prišlo do smrti vojaka Addamsa,« njegovo ime izreče kot britev. Niti malo mu ni mar za sočloveka in mojo bolečino…

»Bila sva na misiji…«

»To vem!« me ostro prekine, da se kar zdrznem.

Čutim, da se mi brada trese, ko znova spregovorim: »V bližini Deterovskega trga sva naletela na zasedo Merenikov. Pet jih je bilo. Nisva vedela, da so tam. Addams je šel pogledat, ali je čisto. Ustrelili so ga. Nato so prilezli na plano…« zlomim se, solze se mi zlijejo po licih. Čutim stričev zaničujoči pogled.

»In?« dvigne obrvi.

»Mislili so, da je mrtev. Jaz sem bila v kritju… nisem mu priskočila na pomoč… Nato je potegnil granato in jo vrgel vanje. Vsi so umrli v eksploziji. Ko sem prišla k njemu mu ni bilo več pomoči…«

»So bili vsi oboroženi?«

»Da,«

»Modeli orožja?«

»Ne spominjam se, nisem bila pozorna…«

»Naslednjič bodi, vojakinja Lexa. Je slučajno še kaj kar mi imaš povedati?« njegov pogled mi ni všeč.

»Ne poveljnik Dorlov, to bo vse,« pokimam in se odpravim proti vratom.

»Zakaj je bilo potem v njem tole?« obstojim sredi koraka. Mrtvih navadno niso hodili iskat, Addam ne bi smel biti izjema…
Obrnem se na petah. V roki drži plastično vrečko z metkom. Srce mi skoči v grlo.

»PMR 6049 M5. Ti je kaj znano?«

Od šoka pozabim dihati. Stric na mizo položi pištolo. Bolj natančno mojo pištolo in lastnico tega metka.

»Od kdaj ubijamo lastne vojake, vojakinja Lexa?« popolnoma resno na mizo položi še eno stvar. Majhno epruveto polno krvi.

»Ni tako, kot si domišljate,« se šibko branim. Kako lahko sploh pomisli na kaj takega?

»Pravite, da so bili Mereniki ubiti v eksploziji… Čigava je potem ta kri?«

»Ne vem…«

»Še vedno prikrivate resnico! Povejte, kdo je bil tistega dne ustreljen poleg vojaka Addamsa?«

Nemogoče! Mar niso odkrili njenega trupla?

»Nihče!«

»Vaše laži in uboj lastnega tovariša zahteva primerno kazen, vojakinja Lexa!« ne da bi me pogledal pomaha stražarjem ob steni. »V laboratorij 386 z njo,«

»Neeee! Ne moreš mi tega storirti! Tvoja nečakinja sem!« obupano zakričim in skušam uiti. Močna vojaka me primeta in mi zvijeta roke na hrbet.

»Najina kri se ne meša,« brezbrižno si natoči viski in na dušek izpije. Preden me odvlečejo ven mi pošlje uničujoč pogled.

Iz laboratorijev ne pridejo vsi živi…