Živijo! Imam eno kratko, enodelno zgodbico, upam, da vam bo všeč. Lajkajte če vam je, in napišite v komentarje kako se vam zdi. Aja in tole zgodbico posvečam Book star, ki me je 'prisilila', da objavim XD Hvala ti Book star, ly!!!!

Njuna pogleda sta se srečala točno na sredini sobe, polne njunih vrstnikov, ki so zavzeto poslušali viteza, ki jih je uril v bojevanju. Dekle je stisnilo pest, in členke tako močno oklenilo okoli loka, da so pobledeli. Fant ji je namenil zaničljiv pogled, pogled, ki ga kraljev princ nameni vaški vajenki.
Po posvetu, ko so se vsi zgrnili iz majhne koče ob areni, kjer so vadili z loki in meči, sta se z mrkimi pogledi sestala za kočo. Pogleda nista spustila drug iz drugega, kot da čakata nenaden napad iz nasprotne smeri, in morata biti pripravljena na presenečenje. Želela sta se boriti. Le en problem sta imela: princ iz rok ni izpustil svojega loka, vajenka pa je prisegala na lok in puščice, kar jima je onemogočilo želeni dvoboj. Bila sta najboljša med svojimi vrstniki in sta se mrko gledala že od tretjega leta, to je od takrat, ko si jim starši v roke potisnili orožje.
"Tisti ki pobije več srnjadi v eni uri, je uradno najboljši bojevnik te generacije." Je zasikal fant, dekle pa je neopazno prikimalo. pognala sta se med drevesa. Nekaj minut pozneje, ko se je princ plazil skozi grmovje za prečudovitim jelenom, je zališal krik iz njegove leve. Zdrznil se je in se ozrl. Nato je brez pomišljanja stekel. Prva stvar, ki so ga naučili na dvoru, je bila plemenitost, in te mu ni nikoli manjkalo. Z mečem je sekal koprive pred njim, da so letele po zraku. Kmalu je uvidel, da je nekaj narobe. Zaklical je dekletino ime, in odgovorila mu je z obupanim krikom na pomoč. Pognal se je proti njenemu glasu, vendar se je bil prisiljen ustaviti za bližnjim deblom. Dekle je bilo pritisnjeno ob deblo nekega ogromnega drevesa, ter obkroženo z na videz lačnimi volkovi. Princ je začel šteti. Ena... pet... dvanajst.... dvanajst volkov jo je renčaje obkrožalo. Ozrl se je po okolici in zagledal dekletine puščice in lok, odvržene v bližnje grmovje. To mora narediti, druge možnosti ni. Kolikor hitro je lahko, je pograbil njen lok in puščice, ter se povzpel na drevo, za katerim se je skrival. Nato je začel streljati. Sprva mu je dobro šlo, saj je bilo volkov veliko, in je skoraj vsakič kakšnega zadel. Ko pa se je število razredčilo, saj so se volkovi cvile odplazili stran, je v roke vzel svoj meč. Skočil je iz veje, ter začel zamahovati. Volkovi so se ob presenčenju prestrašeni razbežali, dekle pa se je zrušilo ob deblu. Princ ji je pomagal vstati, skupaj sta se odpravila proti kraljestvu.
"Si dobro?" Jo je vprašal, bolj ljubeče kot je želel slišati.
"Ja..." je šibko odgovorila. "Khm... hvala, da si me rešil. Saj bi se sama, ampak bilo jih je toliko, in...."
"Ni treba pojasnjevati. Razumem" Jo je prekinil princ. Ustavila sta se, in se zazrla drug v drugega. Dekle se je stegnilo, in ga rahlo poljubilo na lice. Princ je zardel, in tako sta obstala tam, oba rdeča v obraz, ob tihem spoznanju, da se med njima nekaj plete. Bilo je precej nerodno, princ ni razumel kaj naj sedaj naredi, zato je sledil svojemu srcu. Sklonil se je k njej in jo poljubil. Dekle je presenečeno obstalo, nato pa mu vrnilo poljub.

"Ampak oče!!" Se je zaslišalo iz dvorane, in dekletu, ki je čakalo s stražarji, povedalo, da stvar ne gre dobro. Princ se je v dvorani pogajal. "Všeč mi je! Ljubim jo! Ni pomembno kako premožna je njena družina!"
Kralj je zavzdihnil. "Sin, ne moreš. Kaj pričakuješ od mene, da bom sprejel to?!"
"JAA!!!!" Mu je odvrnil princ.
"Pazi na ton!!" Je zarjul kralj, da so se celo stražarji izven dvorane zdrznili.

"Pobegniva!" Je navdušen dejal princ, ter se prestopal po revni sobi dekleta.
"Ampak..." Mu je dekle poslušalo protestirati.
"Kaj ampak? Kaj pa imava za izgubiti?"
"Jaz imam tule družino, pa ti tudi. To imava za izgubiti."
"Saj nisem rekel da greva za vedno, samo da bo oče popustil in nama dovolili biti skupaj. To je vse!"
Dekle je zavzdihnilo. "Prav." Je nato popustilo.

Tekla sta, vendar sta za sabo slišala rožljanje oklepov in orožja. Plan neopazno se izmuzniti stran je spodletel, in sedaj sta s culami čez ramo tekla kot da se gre za življenje in smrt. No, pravzaprav se je šlo za ljubezen ali ne-ljubezen, kar je bilo za njiju bolj kot ne enako.
"SAMO ŠE MALO!" Je zakričal princ in lovil sapo, hkrati pa s pogledom spremljal konec posesti kraljestva njegovega očeta, ki se je počasi približeval. Do tam so imeli stražarji pravico iti. Naprej je bila posest v lasti drugega kraljestva, in ob prečkanju te meje bosta postala ubežnika. Brez pomisleka sta stopila med drevesa, ki so napovedovala mejo kraljestva, ter se ustavila na makadamski poti na drugi strani. Stražarji so se obupano ustavili ob meji, ter opazovali princa, ki je lovil sapo, vendar se je vseeno obrnil k njim, in jim rekel: "Če ljubite svoje družine, me razumete. Če ljubite svoje družine, boste šli nazaj, in rekli da sva ušla." Stražarji so se drug za drugim obrnili, in s spuščenimi ščiti in sulicami začeli vračati proti gradu.
Nek vitez, kraljev najboljši prijatelj iz otroštva, se je obrnil k njima, ter princu rekel: "Vso srečo. Upam da imajo ljudje, ki pravijo, da ljubezen premaga vse, prav."
Princ se je smeje obrnil k dekletu, ter jo poljubil. "Vem, da imajo prav." Je zamrmral, in se nasmehnil, nato pa sta se po makadamski poti odpravila življenju naproti.