Pisalnica
*i**b*Lawrie*b**i*
5:00. Ura v dnevu, ko se zame začne vsaj nekaj svobode... Za nekaj ur. Ampak nekaj ur je bolje kot nič.
Kar vrglo me je iz postelje. Popolnoma nor od sreče, da še vsi spijo in lahko delam skoraj vse, kar hočem, sem nekajkrat trdo poskočil po tleh, da je leseni pod zaškripal pod mojimi nogami. Nato sem se z dlanmi nekajkrat narahlo tapnil po licih, da bi si zbistril misli, in se ozrl k velikemu ogledalu, ki je bilo pritrjeno na steno živo rumene barve. Iz njega mi je ogled vračal sedaj že nekoliko mirnejši sedemletni deček s svetlo rjavimi lasmi in vranje črnimi očmi. Nato pa sem pogled hitro odtrgal od zrcala. Toliko je za početi, jaz pa se tukaj obnašam ko kakšna punčka? Vzdihnil sem. Kaj naj počnem? Toliko je stvari, ki jih čez dan ne smem početi. Nato pa sem se odločil, da bom...
Z blazinico kazalca, sredinca in prstanca sem se nežno dotaknil najvišjega predala v predalniku pod oknom. Hrastov les se je pod mojimi prsti preprosto spremenil v oglje, ki se je vsulo na tla. Nato sem iz predala vzel vsebino. Štiri palice, nekaj epruvet in knjig, dve metli in ena velika, težka knjiga s platnicami iz rdečega usnja. Na začetku je nekaj pisalo z zlato pisavo, ki je nisem znal prebrati, a mi ni bilo mar. Knjigo sem položil na blatino, se zleknil po postelji in se pokril s svojo karirasto odejo.
Trseočo se dlan sem položil na usnje in s prsti zdrsel po zlatih črkah. Bile so drugačne od usnja, na otip še bolj gladke. Dlan sem premaknil k robu knjige in začel čisto počasi dvigovati platnico. Potem pa sem zaslišal topotanje po stopnicah. pravzaprav ne topotanje, kdor je hodil po stopnicah, je bil izjemno tih, toda najbolj spodnja stopnica je škripala in če si jo prestopil in stopil na drugo ali tretjo, je precej grdo zašklopotalo, na četrto pa nisi mogel stopiti. Torej, človek, ki je hodil po stopnicah, se je skoraj neslišno bližal vratom.
Tiho sem skočil s postelje in knjigo pospravil nazaj v predal ter pograbil palico skoraj bele barve, ki je ležala skrita pod mojo blazino. "Skrites," sem zamrmral in oglje je zalebdelo nazaj tja, kjer so bila prej vrata predala. Še preden so se sestavila skupaj, sem že ležal na postelji, z glavo na blazini, pod katero je ležala palica, in z odejo prek pasu. Kdorkoli je že bil prej na stopnišču, se je zdaj ustavil pred vrati v mojo sobo in prisluhnil. Zaprl sem oči in zaslišal, kako je tiho škrtnila kljuka vrat. Oseba se je sprehodila po sobi in se ozirala okrog. Skozi sedaj priprte veke sem zagledal, da je pokleknila k predalniku in približala prste. Ne sme se ga dotakniti. Ne sme se.
"Halo!? Si čisto... Si čisto zmešana? Se zavedaš, obstajamo tudi ljudje, ki bi se radi naspali!?"
Geraldine je kar odstrelilo stran od predala. "Kaj delaš tam?" sem jo sumničavo vprašal. Dvignila je obrvi. "Slišala em hrup," je rekla, skoraj še bolj sumničavo kot jaz.
"S postelje sem padel."
"Tak dojenček pa tudi nisi več, no."
"Ravno prejšnji torek se je to zgodilo tebi, Geraldine," sem jo spomnil.
"Ne spomnim se," je hladno rekla.
"Tako neumna pa tudi nisi, no," sem jo oponašal. "Pojdi že ven!" sem revsknil in se obrnil k steni. Ko še kar ni odšla, sem sedel v postelji. "Poberi se, Geraldine, spal bi rad!"
"Tako z mano ne boš govoril!" je zavpila.
"Kaj se tu dogaja?" Na vratih je stala Corrie. "Je vse v redu, Lawrie?" je preverila in s pogledom ošinila Geraldine. Ta je znova zakričala. "Nehvaležneža sta, oba! Z Arnoldom..."
"Em, Geraldine, zbudila ga boš. Lawrie, pridi." Proti meni je iztegnila roko in hitro sem jo prijel. "Pridi, greva v mojo sobo," mi je zašepetala. "Geraldine, lahko greš nazaj spat, ga bom jaz spravila v red."
*zelena*Se opravičujem, ker je ta del prišel šele zdaj!*zelena*
*modra*Kinder*modra*
5:00. Ura v dnevu, ko se zame začne vsaj nekaj svobode... Za nekaj ur. Ampak nekaj ur je bolje kot nič.
Kar vrglo me je iz postelje. Popolnoma nor od sreče, da še vsi spijo in lahko delam skoraj vse, kar hočem, sem nekajkrat trdo poskočil po tleh, da je leseni pod zaškripal pod mojimi nogami. Nato sem se z dlanmi nekajkrat narahlo tapnil po licih, da bi si zbistril misli, in se ozrl k velikemu ogledalu, ki je bilo pritrjeno na steno živo rumene barve. Iz njega mi je ogled vračal sedaj že nekoliko mirnejši sedemletni deček s svetlo rjavimi lasmi in vranje črnimi očmi. Nato pa sem pogled hitro odtrgal od zrcala. Toliko je za početi, jaz pa se tukaj obnašam ko kakšna punčka? Vzdihnil sem. Kaj naj počnem? Toliko je stvari, ki jih čez dan ne smem početi. Nato pa sem se odločil, da bom...
Z blazinico kazalca, sredinca in prstanca sem se nežno dotaknil najvišjega predala v predalniku pod oknom. Hrastov les se je pod mojimi prsti preprosto spremenil v oglje, ki se je vsulo na tla. Nato sem iz predala vzel vsebino. Štiri palice, nekaj epruvet in knjig, dve metli in ena velika, težka knjiga s platnicami iz rdečega usnja. Na začetku je nekaj pisalo z zlato pisavo, ki je nisem znal prebrati, a mi ni bilo mar. Knjigo sem položil na blatino, se zleknil po postelji in se pokril s svojo karirasto odejo.
Trseočo se dlan sem položil na usnje in s prsti zdrsel po zlatih črkah. Bile so drugačne od usnja, na otip še bolj gladke. Dlan sem premaknil k robu knjige in začel čisto počasi dvigovati platnico. Potem pa sem zaslišal topotanje po stopnicah. pravzaprav ne topotanje, kdor je hodil po stopnicah, je bil izjemno tih, toda najbolj spodnja stopnica je škripala in če si jo prestopil in stopil na drugo ali tretjo, je precej grdo zašklopotalo, na četrto pa nisi mogel stopiti. Torej, človek, ki je hodil po stopnicah, se je skoraj neslišno bližal vratom.
Tiho sem skočil s postelje in knjigo pospravil nazaj v predal ter pograbil palico skoraj bele barve, ki je ležala skrita pod mojo blazino. "Skrites," sem zamrmral in oglje je zalebdelo nazaj tja, kjer so bila prej vrata predala. Še preden so se sestavila skupaj, sem že ležal na postelji, z glavo na blazini, pod katero je ležala palica, in z odejo prek pasu. Kdorkoli je že bil prej na stopnišču, se je zdaj ustavil pred vrati v mojo sobo in prisluhnil. Zaprl sem oči in zaslišal, kako je tiho škrtnila kljuka vrat. Oseba se je sprehodila po sobi in se ozirala okrog. Skozi sedaj priprte veke sem zagledal, da je pokleknila k predalniku in približala prste. Ne sme se ga dotakniti. Ne sme se.
"Halo!? Si čisto... Si čisto zmešana? Se zavedaš, obstajamo tudi ljudje, ki bi se radi naspali!?"
Geraldine je kar odstrelilo stran od predala. "Kaj delaš tam?" sem jo sumničavo vprašal. Dvignila je obrvi. "Slišala em hrup," je rekla, skoraj še bolj sumničavo kot jaz.
"S postelje sem padel."
"Tak dojenček pa tudi nisi več, no."
"Ravno prejšnji torek se je to zgodilo tebi, Geraldine," sem jo spomnil.
"Ne spomnim se," je hladno rekla.
"Tako neumna pa tudi nisi, no," sem jo oponašal. "Pojdi že ven!" sem revsknil in se obrnil k steni. Ko še kar ni odšla, sem sedel v postelji. "Poberi se, Geraldine, spal bi rad!"
"Tako z mano ne boš govoril!" je zavpila.
"Kaj se tu dogaja?" Na vratih je stala Corrie. "Je vse v redu, Lawrie?" je preverila in s pogledom ošinila Geraldine. Ta je znova zakričala. "Nehvaležneža sta, oba! Z Arnoldom..."
"Em, Geraldine, zbudila ga boš. Lawrie, pridi." Proti meni je iztegnila roko in hitro sem jo prijel. "Pridi, greva v mojo sobo," mi je zašepetala. "Geraldine, lahko greš nazaj spat, ga bom jaz spravila v red."
*zelena*Se opravičujem, ker je ta del prišel šele zdaj!*zelena*
*modra*Kinder*modra*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
okej kaj se dogaja? js nič ne razumem. dej nov del da bom razumela. pliss. drgač pa zanimivo:heart_eyes:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uau! Pisanje ti res gre.:thumbsup:
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
