Meseca maja je Hermina dobila pismo. Hitro ga je odprla ter ga prebrala na glas, da so vsi slišali:
"Draga Hermina,
z očkom ti piševa, ker se je stanje umirilo! Prišla bova nazaj! Vendar na žalost šele avgusta, saj morava urediti še nekaj papirjev. Komaj čakava, da te vidiva, kako izgledaš.
Z ljubeznijo,
mama in oče"
Gospa Vehar je bila zelo srečna, prav tako njena prijatelja. Rok je bil sicer malo žalosten, saj se bo Hermina preselila nazaj domov. Hermina pa je bila najbolj navdušena od vseh. Hitro je vzela list papirja ter začela pisati:
"Draga mama in oče,
se že veselim snidenja. Škoda, da bosta prišla šele avgusta. Družina Vehar je zelo prijazna. Komaj čakam, da vaju bom spet lahko objela.
Vajina
Hermina"
Hitro je vzela kuverto, nanjo napisala naslov, noter dala pismo, ga zalepila, prilepila znamko ter se s kolesom odpeljala do pošte. Oddala je pismo ter med potjo domov je razmišljala o starših. Ko je prišla domov, je svoje misli med potjo odmaknila na stran ter sodelovala v tekočem pogovoru. Videla je, da je vsa družina Vehar vesela zanjo. Rok pa je bil na skrivaj žalosten. Zvečer se je odtihotapil v Herminino sobo. "Kaj je?" ga je vprašala. "Nič, samo to dejstvo... " je rekel, nato pa obmolknil. "Vem, zaradi česa si žalosten. Tudi jaz. Ampak še zmeraj te bom prišla obiskat." je dejala Hermina. Približala sta se drug drugemu ter se poljubila. Po poljubu sta se pogledala, nato pa objela. Ko sta na hodniku zaslišala glasove, sta se hitro odmaknila drug od drugega. Ko je Rok preveril, da na hodniku ni nikogar več, je smuknil ven ter Hermini pomežiknil. Pomežiknila mu je nazaj. Ko sta bila vsak v svoji sobi, sta razmišljala drug o drugem, vse dokler nista zaspala.