1.


Čeprav je bilo moje življenje ena sama obveznost, sem sprejela še eno. Tokrat sem dobila vlogo v novi seriji o Vojni rož, ki se je dogajala v Angliji. Čeprav nejevoljno, sem se odpravila na letališče in razmišljala, da je to zadnjič, da sem toliko odsotna od doma. Plačilo je bilo dobro, kar me je pripravilo do tega, da sem vlogo sprejela.
London je bil prečudovit, sem pomislila, ko sem po dolgem letu zapustila letališče in se usedla v naročen taksi.
Zazvonil mi je telefon.
“Ja?” sem se javila.
“Si pristala?” sem zaslišala poznan glas na drugi strani telefonske linije. James, moj agent. Zavzdihnila sem.
“Se vozim proti hotelu,” sem odvrnila.
“Super. Odpočij se, zvečer pa se moraš prikazati v Westministru,” mi je pojasnil. Zavila sem z očmi. Vedela sem, da moram iti v kraljevo palačo, v kateri bomo snemali z dovoljenjem kraljeve družine. Prav tako v Towru in ostalih kraljevih palačah, ki jih je televizijska hiša uspela najeti za našo serijo.
“Vem,” sem zamrmrala.
“Jutri bomo snemali prvi del,” je dodal.
“Saj jaz se še ne prikažem, kajne?” sem ga pobarala.
“Vem, da se ne, ampak moraš biti prisotna,” me je začel prepričevati. “Vsi igralci bodo prisotni. Ne smeš manjkati.”
“Ne bom,” sem nejevoljno odvrnila. “Ampak London si bom prej ali slej ogledala. S tvojim dovoljenjem ali brez.”
Zasmejal se je.
“Prav, Athenais, ogledala si boš London,” je odvrnil. “Torej se vidiva zvečer.” Poslovil se je, jaz pa sem nejevoljno odvrgla mobitel v torbico in se zazrla skozi okno. Bilo je oblačno, kar je pomenilo, da bo prej ali slej deževalo. Muhasto mesto.
Hotel, ki ga je produkcija najela, je bil razkošen. Leonardo Royal Hotel. Taksi mi je ustavil pred vhodom, voznik je prinesel ven moje kovčke. Blizu je bil Tower, kar je pomenilo, da bom blizu snemalnega prizorišča.
Nenadoma se je zaslišal trušč. Obrnila sem se in zagledala limuzino, ki je ustavila za taksijem, s katerim sem se pripeljala. Zakaj se mi je zdelo, da se je nenadoma v prehodu znašlo na tisoče oboževalcev?
Nisem izgubljala časa. Bila sem vseeno znana po svetu, zato sem pograbila svoje kovčke in hitro stopila v hotelsko avlo.
“Athenais Davis,” sem hitro rekla receptorju.
Nestrpno sem s prsti udarjala po pultu, ko sem čakala na ključe sobe. Vendar receptor je bil prepočasen, saj se je v naslednjem trenutku avla odprla in zaslišalo se je hrumenje množice. S pogledom sem ošinila vrata in ostrmela.
O fak!
Bil je najlepši moški, ki sem ga kdaj videla v življenju. Pogoltnila sem slino in se hitro ozrla k receptorju, ki se je še vedno ukvarjal z mojo prijavo. Pohiti že, sem pomislila. V naslednjem trenutku sem zaslišala, da je bil nekdo za mano.
“Bi lahko pohiteli?” se je zaslišal prijeten glas za mojim hrbtom. “Truma oboževalk me bo pogoltnila.”
Prekleto!
To pomeni, da bom tudi sama na udaru takoj, ko me prepoznajo.
“Samo malo, gospod,” je nejevoljno dejal receptor. “Gospodična je prišla pred vami. Athenais, izvolite ... Bi lahko dobil avtogram?”
Najraje bi zaklela.