ATHENAIS

“Najpredujemo?”
Ozrla sem se k Maxu, ki me je prebudil iz sanjarjenja o Ianu.
“Pri Ianu?” sem ga pobarala.
“Torej?” je dvignil obrv.
“Recimo, da je bila najina igra uspešna,” sem dejala. Max se je bleščeče nasmehnil. “Danes zvečer greva na večerjo.”
“Super,” se je zasmejal. “Še malo in boš uspela.”
Tudi sama sem se nasmehnila, nato pa sva se vrnila na delo. Snemali smo še zadnje prizore v gradu Warwick, potem pa smo se selili v Francijo, kjer bomo posneli dogodke, ki so se dogajali, ko je Warwick z družino pobegnil pred besom Edwarda.
Še prehitro smo posneli zadnji kader. V garderobi sem se na hitro preoblekla in počakala Maxa, da se mi je pridružil. Zapletla sva se v pogovor o snemanju, ko sva zapustila grad. Ko sem dvignila pogled, sem zagledala Iana.
Stal je nedaleč od vhoda in njegove oči so se jezno bliskale proti Maxu. V njegovem pogledu sem zaznala ljubosumje in nenadoma mi je srce pričelo divje utripati. Ljubosumen je, sem zadovoljno pomislila.
“Nič, se vidiva,” se je hitro poslovil Max in odšel naprej. Sama sem stopila do Iana, ki je nekoliko jezno prekrižal roke na prsih in predirno strmel vame s svojimi modrimi očmi. Očitno me je čakal vihar.
“Hej,” sem se odločila pretrgati tišino.
“Ta pa je neprestano ob tebi, kaj?” je zajedljivo vprašal brez pozdrava. Zavila sem z očmi. Potrebovala bom dobre živce. Resno.
“Igrava skupaj,” sem odvrnila.
“Ja. Tudi midva, če tega nisi pozabila,” je zamrmral. “Bova šla?” Hitro sem pokimala in se ugriznila v jezik, da ne bi karkoli pripomnila.
Vožnja do restavracije je potekala v tišini. Ian je bil očitno še vedno jezen, jaz pa sem sedela na sovoznikovem sedežu in razmišljala, kaj naj storim, da ga privabim še bolj k sebi. Načrt, ki sva ga imela z Maxom, je čudovito uspel. Kljub temu pa je bil Ian trd oreh in nikakor nisem uspela prodreti čez njegov oklep.
Nenadoma se je avto ustavil. Ozrla sem se k Ianu, ki je ugasnil avtomobil, in me ošinil s pogledom.
“Max me moti,” je končno dejal.
“Moj prijatelj je,” sem hitro rekla.
“Zanimivo. Torej se z vsakim prijateljem poljubljaš?” je sarkastično vprašal. “Očitno sem tudi jaz eden izmed njih.”
“Ian ...”
“Prenehaj se vesiti po njem, Athenais,” me je hladno prekinil. “Ali pa se nehaj vesiti po meni, če ti je on toliko všeč.”
Zapihala sem od jeze.
“Prav. Ampak pogovarjala se bom še naprej z njim,” sem se postavila sama sebi v bran. Nisem želela razkriti, da sva to počela samo zato, da bi si pridobila Ianovo pozornost. Nikakor. Verjetno bi izgubil zanimanje zame, če bi mu slednje razkrila.
“Brez objemov, brez poljubov,” je pripomnil. “Nisem rekel, da se ne smeš pogovarjati in družiti. Ampak brez vlačenja drug po drugem.”
“Zmenjeno.”
Pomignil mi je, da naj izstopim. Ko je name udaril svež večerni zrak, sem ostro zajela sapo in počakala, da je Ian zaklenil.
Pol ure kasneje sva jedla večerjo in se zapletla v pogovor o najinih vlogah. Dobro sva razdelala najina lika, saj sva ugotovila, da sva jih dobro preučila.
“Snemanje zame se bo zaključilo prej,” sem nenadoma pomislila, ko sem prejela sladico. Ian je dvignil pogled proti meni.
“Samo dve epizodi imam več,” je pripomnil. “Saj ne boš odšla prej, kajne? Mislim... Lahko bi se skupaj vrnila v Ameriko.”
“V Los Angeles?” sem bila presenečena.
“Ne. Jaz grem takoj v Covington,” je počasi odgovoril. “Čaka me nova serija in sicer v domačem kraju ter Atlanti.”