4 poglavje

Izhod in vhod

“Prosim?” se začudi Laura. “Ne, zakaj bi, zakaj te to zanima?”

“Kar tako,” se začudi Maja, zato reče, da naj jo pusti samo ker bi rada žalovala.

“O, je tvoja sorodnica? Oprosti mi,” je Lauri žal.

“Ne bila je moja zelo dobra soseda, bili sva najboljši prijateljici, ampak zdaj sem sama, tako kot ona!” se gladko zlaže Maja in zajoka. Laura jo objame in reče: “Midve bi lahko bili prijateljici, če ti to kaj pomeni, mislim, če si tega želiš,” pogleda jo.

“Ja, seveda bi!” izvije se iz objema in jo pogleda, njeni dolgi beli lasje zaplapolajo v vetru, njene oči pa se zableščijo. “Ne bom te razočarala, nikoli!” zasmeje se in takrat do Laure prikoraka mama. Laurin bratec Luka ob pogledu na Majo zajoka in mama ga dvigne v naročje.

“Pridi Laura,” jo pokliče mama. Laura se poslovi in odide. Maja pa zakoraka v ulico Dež, tam s konico športnega copata po tleh zariše krog, ki se odpre v luknjo iz katere prihaja hladni zrak, Maja skoči vanjo in pristane na mokrih tleh. Okrog nje stojijo blede postave, ki se ob njenem prihodu priklonijo. Maja zakriči, grdo pogleda svoje ljudi, ki se tresejo od strahu, vsi so mokri in premraženi.

“Ven!” pokaže na deklico, ki ima kratke in bele lase, ki so mokri in nakodrani, deklica vstane se prikloni in spleza skozi luknjo.

5 poglavje

Lyra

Razburkano morje buta v črno steno, vse je črno, črnino krasijo samo male bele pikice in ena velika pika. Lyra plava v morju in slana voda ji teče v grlo, išče kopno, pa čeprav ga ni. Ko se zlomi in prične se dreti, kliče na pomoč a nobenega ni. Z rokami prične tolči po vodni gladini, vsa je izmučena in vsega ima dovolj, ko kar na enkrat omaga in brez moči se potopi, ko potone na dno se prične tresti, njene oči se razprejo, vse rdeče, vse se ji zatemni pred očmi in mirno obleži na dnu morja. Nekdo priplava do nje prime jo pod pazduhi in odplava na površje, tam se Lyra zbudi a še vedno je v vodi, samo, da je zdaj poleg nje še nekdo, ko pride k sebi ga vpraša kdo je. A še preden ji odgovori jo vpraša, če pozna Majo, Lyra prikima.

“Jaz sem Max, krajše za Maxime,” se predstavi prav tako svetlopolto dekle, njeni lasje so temni. “Maja, v resnici ni to kar misliš,” ji pove. ”In kdo si ti?” jo še vpraša.

“Lyra, in vem, si ti tudi skočila sem?” zanima Lyro.

“Ja,” odgovori Max.

“Pred koliko časa?” je še radovedna Lyra.

“Približno pred enim mesecem,” ji odgovori.

6 poglavje

Mama

Laura se joka, njena mama pa jezno koraka po stanovanju.

“Laura, ne!” jezno in odločno pove mama.

“Ampak, sama je in tako prijazna, jaz sem tudi sama,” se joka Laura “Zakaj ne?! Prosim povej,”

“Ker je čudna, kot, da bi... saj ni važno,” se skuša umiriti mama.

“Pa prav!” pove Laura in odide.

Ko je že pozno ponoči Laura vstane in odpre okno, spleza skozi in ga pusti odprtega, da se bo lahko vrnila. Hodi po mestu, ko zagleda Majo.

“Maja!” jo pokliče. Maja se ustraši, a ko spozna kdo jo kliče se nasmehne.

“Živijo,” jo po tiho pozdravi.
--------------------
Jutri pride novi del, upam, da ste uživali, LYSM! :smiley_cat::blush::heart::revolving_hearts: