No nadaljujmo:

Premerila sem ga od peta do obrvi. Zdel se mi je malo znan vendar še nikoli nisem govorila z njim… Očitno sem se tudi gospodu zdela nekam znana in me je zato vprašal: » Ali ti hodiš v Osnovno šolo Svetega Miklavža?« Prikimala sem. Moški se mi je nasmehnil in nadaljeval s pogovorom: »Si ti tista učenka, ki je dirkala po šoli z vozičkom?« Prikimala sem negotovo in vprašala: »Torej vi učite na tej šoli?« Učitelj je veselo prikimal in rekel: »Ja, res je učim na tej šoli in to Matematiko!« Prikimala sem in se tiho razveselila, saj sem vedela da mi matematika ravno ne leži in zato sem upala da mi bo pomagal. Gospod (oz. moj učitelj ali pa celo moj skrbnik!) se mi je kar dopadel saj bil je prijazen in zabaven. Zdelo se mi da če bi bil v moji družini da nam nebi bilo nikoli dolgčas… Na enkrat se je pripeljal še en avto in bil je od mami. Takoj sem ga prepoznala! Bil je srebrne barve in se je zelo lesketal. »Zdravo!« je rekla mami, ko je stopila iz avta. Nato je pogledala mene in mi rekla: »No kot vidiš je to moj nov fant! Je učitelj tako da…« A sem jo že prekinila in namesto nje nadaljevala: »in uči na naši šoli! In to matematiko!« Učitelj (ali kako naj mu rečem) je mami pokimal in dodal: » A sem prezgoden?« Videla sem kak se prestopa iz ene noge na drugo in videti je bil kar precej živčen. Očitno je opazila to tudi mama in zato hitro odkimala in zažvrgolela: »Ne, ne! No stopimo noter da se bomo pogreli! Moja mama je že pripravila kosilo!« Oba (mene in njenega fanta) je porinila v hišo. »Samo nalogo grem naredit…« Sem rekla saj nisem hotela motiti svežega parčka. (Težko rečemo mladega parčka. To pa zato ker sta obadva imela okoli petinštirideset let.) »O ne, ne z nami boš najprej pojedla kosilo! Šele potem bo sledila naloga.« Je na moj stavek odgovorila mama. Zdaj se je umešal učitelj in me podprl: »Predlagam da res zdaj naredi nalogo in šele potem pojemo skupaj kosilo!« Je predlagal in jaz sem se s predlogom strinjala (prav tako mama). Hitro sem pograbila torbo in se odpravila v sobo. »Oh, ja,« sem zavzdihnila ko sem odprla vrata sobe. Sedla sem za pisalno mizo in (mimogrede) pogledala skozi okno. Videla sem Lukasa kako je hranil kokoši in si mislila: » On pa nima prav veliko časa za nalogo če more samo delat in dela!« tedaj sem sem spomnila nečesa! Danes po kosilu lahko odidem k njemu da me nauči jahat! Ideja se mi je zdela kar super zato sem kar hitro začela delat nalogo za biologijo. Saj sem vedela da prej ko naredim nalogo, prej pridem na kosilo in seveda lahko dlje časa jaham njihovega konja! Ko sem končala nalogo sem se zadovoljno nasmehnila sama sebi in še preden sem izstopila iz sobe sem si še pripravila torbo za jutrišnji dan. »Ker je jutri četrtek…« sem tiho rekla »imam dve uri matematike! Uro fizike, uro športa in dve uri… tehnike!« Tehnika mi je bila že od šestega razreda najljubši predmet. Rada sem imela les in z njim ter s papirjem tudi rada delala! Kar precej časa je trajalo da sem si do nule uredila torbo. Ustala sem in pogledala skozi okno (in to mimogrede! Obljubim!) Žal Lukasa ni bilo na spregled. Vendar nič zato! Tokrat sem gledala pokrajino. Zdela se mi je tako umirjena in tako… Misli mi je na žalost prekinila babica, ki je potrkala na vrata.

Hvala ker bereš!