»Zala si notri!« je rekel nek ženski glas in takoj sem ga prepoznala. Bil je babičin. Vstala sem in ji odprla vrata. In res je bila ona. Nasmehnila se mi je in se usedla na mojo posteljo. Prisedla sem k njej in ona me je pobožala po laseh. Me objela ter nato spregovorila:
»Vem da te je mamina naznanitev poroke malce potrla in ni nič čudnega da si tako reagirala. In prav bi bilo da bi povedala prvo tebi in šele potem ostalim. Verjemi, ampak tudi mene je mamin govor kar malce presenetil.« Nagubala sem čelo in vprašala:
»Torej tudi ti nisi vedela?« Babica je odkimala. Malce bolje sem se počutila po tem ko sem izvedela, da tudi babica prej ni vedela za poroko.
»Ampak predlagam ti da se ji opravičiš veš. Zdaj si v kuhinji očita kako slaba mama je in da je neumna. Pa čeprav veva da to ni res!« Prikimala sem se in zamislila. Čez čas sem pripomnila:
»Mogoče sem pa res narobe reagirala. Res sem bila nesramna. Mami bi mogla čestitati ker se bo poročila ne pa delati…« Babica se je nasmehnila ter me dopolnila:
»Štale!« Prikimala sem in obe sva se zasmejali. Nakar sva utihnili dokler nisem spremenila teme:
»So ostali že odšli?« Babica je prikimala. Razočarano sem prikimala ter zavzdihnila. Ponovno je sledila tišina. Mučna tišina. Dokler je le ni babica prekinila in veselo rekla:
»No a se boš šla opravičiti ali ne?« Ponovno sem prikimala in odšla iz sobe. P stopicah sem se spustila do kuhinje. Tam je bila mami ki je ravno govorila Klemnu:
»A misliš da jo moram it pogledat?« Klemen je odkimal in rekel:
»Punca bo že uredila sama! Verjemi!« Nato sem odšla do mami. Ko me je zagledala je živčno kolcnila a rekla ni ničesar. Jaz pa sem:
Jutri izvese kaj se je nato zgodilo!