Velja isto kot vedno:nerd: Preberite, pritisnite:heart: in komentirajte:hugging: Pa napište, če vam je v redu, da pišem v sedanjiku preve osebe (vzamem palico) ali naj v pretekliku (Vzela sem palico). Zdaj pa na zgodbo!!!!!!!!:stuck_out_tongue_closed_eyes::grinning::blush:

Lily.

Vprašajo nas po imenih. Nato se nekaj časa pogovarjajo. Odločijo se, da gre Loona k Malfoyevim. Vidim, kako je Katie nesrečna. Upam, da bo zdržala. Če bomo držale skupaj, se lahko rešimo iz te godlje.
Samo kako? Občutek imam, da bo več kot preveč časa za razmišljanje. Na žalost. Eden se zadere:
"Za mano. Takoj."
Tako Loono odvežejo in odpeljejo na vrt, me pa ostanemo zvezane. Potisnejo nas po stopnicah. Precej težko je hoditi po stopnicah, še posebej zato, ker so vlažne, ozke in spolzke. Nazadnje le varno prispemo v klet. Ni zelo prostorna, a v njej ni nobenega gnilega krompirja ali česa podobnega. Še dobro.
Potisnejo nas noter in dvakrat zaklenejo. Katie reče:
" Zdaj smo pa nasankale. Nobena nima palice, tema je in zvezane smo. Čudovito."
Natalie začne jokati, jaz pa rečem:
" Saj ni tako slabo. Natalie, ne jokaj. Jaz imam palico!"
"Kako?" začudeno vpraša Katie, Natalie pa od presenečenja neha hlipati.
"Se spomnita trgovine Freda in Georga Weasleya? V Meryascoveeni imata podružnico. Pri njiju sem zadnjič kupila eno tistih palic, ki se spremenijo v neko igračo. Tisto so mi vzeli. Pravo imam še vedno jaz."
"To je genialno! Super!" vzklikneta Katie in Natalie.

Katie.
Zaklenejo nas v klet. Jaz rečem:
" Zdaj smo pa nasankale. Nobena nima palice, tema je in zvezane smo. Čudovito."
Uboga Natalie začne hlipati, takrat pa na splošno začudenje obeh Lily privleče na dan krasno rešitev:
"Se spomnita trgovine Freda in Georga Weasleya? V Meryascoveeni imata podružnico. Pri njiju sem zadnjič kupila eno tistih palic, ki se spremenijo v neko igračo. Tisto so mi vzeli. Pravo imam še vedno jaz."
Obe z Natalie sva navdušeni.
"Zdaj pa se moramo samo še nekako odvezati" rečem jaz.
"To ne bo problem", reče Lily "tukaj je en zarjavel žebelj. Samo tja se moramo prestaviti, čutim ga z nogo. Vse v levo!"
Premaknemo se preveč sunkovito in pademo po tleh.
"V redu je!" reče Natalie. "Tukaj je žebelj. Se bom kar jaz poiskusila odvezati."
Vleče, cuka in se trudi, a ne odneha. Na posled se ji le posreči in se odveže. Hitro poskrbi še za naju.
"Juhu! Svobodne smo!" pridušeno vzklikne Lily. "Zdaj pa se odločimo, kako in kam bomo pobegnile."