Hi!:grinning:
Tukaj je nov del. Če ne dobim vsaj 3 komentarjev, zaključim:unamused: Ok, zdaj pa k zgodbi:
*********
Ležali smo v ostankih razbitega avta. Poškodovanih je bilo še nekaj avtomobilov, ki smo jih zadeli. Zunaj so vsi trobili in kričali, znotraj našega avta je bila čista tišina. Oči, mami in Lovro so popolnoma nepremično ležali, na prvi pogled bi prav lahko spali. Jaz in Hana sva jo odnesli skoraj brez praske. Spogledali sva se. Po licih so mi začele polzeti solze. Bila sem popolnoma ohromljena, vse okoli mene je postalo megleno in zabrisano. Hana je bila dovolj pri sebi, da je poklicala reševalce. Govorila je s popolnoma mirnim in zbranim glasom. Še nikoli je nisem tako občudovala.
Nisem mogla verjeti, da se kaj tako groznega lahko zgodi na tako lep dan. Tako zelo sem si želela da bi bili zdaj na našem sramotilnem sprehodu, da sem preslišala prihod reševalcev. Avto je bil tako zmečkan da so ga morali razrezati. Očija, mami in Lovra so odpeljali na nosilih. Nisem si mislila da pogled na starše in brata, kako jim nezavestnim pritrjujejo kisikove maske, lahko tako boli. Mene in Hano so prav tako odpeljali v bolnišnico. Ko so se prepričali da je z nama vse v redu (vsaj fizično) so naju poslali k policistu da bi dali izjavo o prometni nesreči.