Hi!:grinning:
Sry ker je trajalo kr dolgo da je prišel nov del. Mela sem velik dela za šolo in za festival ampak končno sem mela čas.:sweat_smile:
Vesela bom kakršnihkoli (utemeljenih) kritik in seveda komentarjev, ker mi tako poveste da ima to pisanje smisel.:slight_smile:
Tisti ki želite biti obveščeni, pa v komentarjih emoji :middle_finger: Zaenkrat sta to springgirl in KOKICA.
Zdaj pa zgodba:
****************************************
S svojim oboroženim spremstvom sva tresoče vstopili v notranjost postaje. No, vsaj jaz sem se tresla, Hana je bila mrtvo hladna, kot da se ji te stvari dogajajo vsak dan. Hodnik je bil temen, na tleh je bila preproga, na stenah pa les. Vstopili smo skozi četrta vrata na desni. Na njih je bil pritrjen medeninast plošček, ki je oznanjal: *i*F. Dogša, inšpektor*i*. Vstopili smo v milo rečeno nenavadno pisarno, vsaj za policista:
https://images.squarespace-cdn.com/content/v1/5d16415bfe938e00013ca8fc/1602265778113-I8N5C4PLOO23B99IT7JY/4_16_20-1.JPG?format=750w
Najino spremstvo naju je precej neprijazno nagnalo noter, nakar me je skoraj infarkt ko se je pred mano nenadoma pojavil še en policist. Za razliko od *i*nekaterih*i* je izgledal zelo prijazen:
https://preview.redd.it/5u8g7qzosl3y.jpg?auto=webp&s=0d33a9c31b4a99d46a38b3a724b5ba05e4e8b352
'To sta ti dve priči, gospod. Pa saj boste že sami opravili z njima.' Nato sta se obrnila in odšla. Mene je še vedno grabil čuden občutek. Kaj točno je mislil s tem, da bo '*i*že sam opravil z njima?*i*' A ni mi ostalo prav dosti časa za razmišljanje.
'Lahko mi rečeta Fabio. Samo po resnici odgovorita na par vprašanj. Nič hudega ne bo.'
Usedli sva se v njegove čudaške, kavbojske a neverjetno udobne naslonjače, on pa je zavzel položaj na nasprotni strani mize. Povedali sva mu čisto vse, od tega, kako se je Lovro začel dreti, kako se je oči zadrl na Lovra, kako ste se mami in oči zaradi tega skregala in kako smo se nazadnje zaleteli. Med pripovedjo ni vzdihoval, naju prekinjal ali se gugal na stolu. Pozorno je poslušal in si sem in tja zapisal kakšno stvar. To, da se do naju ni vedel kot do petletnikov ali pa mogoče kriminalcev, mi je pomenilo veliko več, kot bi lahko povedala z besedami.