Živijo! Oprostite, da ste morali na naslednji del takoooo dolgo čakati, ampak imeli smo ogromno ocenjevan, zato nisem imela prav veliko časa.
Upam, da boste uživali v branju.

_______________________________________________________
Ampak ni se mi zdelo logično, da bi zaradi naše teže počilo ogledalo, ki z njo sploh ni imelo veze. Dvigalo se je nato spet začelo spuščati navzdol. Zdaj sem imela več prostora, zato sem naredila korak stran od ogledala. Ko sem se v njem zagledala, sem se kar malo presenetila. Bila sem nenavadno bleda in pod očmi sem imela dolge podočnjake. Moji svetli lasje so bili ogabno mastni.
Kmalu je dvigalo zacingljalo in končno sem lahko izstopila. Ko sem imela končno dovolj prostora, sem si oddahnila. Izstopili smo iz bolnice, in takrat me je najstarejši brat, Nik vprašal:
"Kaj se je zgodilo Helena?"
Ob tem so me vsi pogledali, tudi brat Tim je dvignil pogled se telefona in očitno je bilo, da pričakujejo odgovor. Vedela sem, da ne z odgovorom ne bom mogla cel čas odlašati, a nisem bila še pripravljena.
"Am," sem začela, a nisem vedela kaj reči. Resnice nisem smela povedati. Če bi jo, bi me to lahko stalo življenja. Zabičali so mi, kaj moram reči. A kaj je bilo to? Da so me ugrabili neki pijanci? Ja. Nekaj takega. V grlu sem imela cmok in komaj sem spravila iz sebe besede: "Neki pijanci so me ugrabili." Ob tem so se mi na licih zasvetile solze. Oči je takoj prišel do mene in me močno objel.
"A si zdaj okej?" je vprašal in tudi njemu so se zasolzile oči.
"Mislim, da."
Iz bolnice sta prišli še mami in babi, ki sta šli po stopnicah. Mami je takoj pritekla, in tudi babi bi verjetno, če bi lahko. Oči ji je takoj povedal:
"Rekla je, da so jo ugrabili neki pijanci."
Tudi mami me je prestrašeno in zaskrbljeno pogledala ter vprašala, če sem zdaj v redu. Jaz sem samo pokimala, potem pa rekla če gremo lahko hitro domov, ker me zebe. V tišini smo poiskali avto na parkirišču, se razdelili na pol- moja mama in Nik sta se peljala z babi in dedijem v njunem avtu, jaz pa sem šla s Timom in očijem v naš avto.
Med vsem tem dogajanjem, pa sem se počutila nekako oddaljeno. Kot bi vse skupaj gledala od zgoraj, kot bi se oddaljila od svojega telesa in gledala od daleč, daleč stran.
Kmalu pa sem zaspala in sanjala sem prav to, kar sem čutila. Od daleč sem opazovala sebe, kako spim. Nekaj sem zamomljala, nekaj ne razumljivega in se obrnila proti oknu. Ko sem se opazovala, sem opazila neko nenavadno malenkost, ki je v resničnem svetu nebi opazila. Moji lasje so bili nekoliko zlati. Ne kot lasje zlatolaske, še vedno so bili povečini navadni blond, kot ponavadi, a imeli so nekaj pramenov, ki so izgledali povsem zlati. Jaz pa sem še vedno mirno spala in dihala počasi in enakomerno. V naslednjem trenutku, na sedežu poleg mene ni bilo več Nika, jaz pa sem ležala na obeh sedežih kot a postelji. To se je zgodilo kot bi se v filmu zamenjal kader, v enem trenutku. Jaz pa sem še naprej mirno spala, zdaj s še bolj zlatimi lasmi. Potem sem se začela premikati, kot bi imela nočne more. Hitro sem se obračala na eno in potem na drugo stran, ob tem pa sem še nekaj govorila. Kmalu so se sedeži pod mano začeli spreminjati v... zlato. Prej črno blago, ki jih je prekrivalo, se je zdaj svetilo v popolni zlati barvi. Lahko sem slišala kako moje telo, ki se je divje premetavalo, udarja po tdem zlatu.
Nato pa sem se zbudila. Spet sem gledala iz svojih oči in vse je bilo kot prej. Skozi okno sem videla, da smo ravno prispeli domov.
_____________________________________________________

Upam, da vam je bilo všeč in seveda pom vesela vseh kritik, pohval in lajkov!
:heart::heart::heart: