Objavljam anonimno, ker se mi zdi zgodba mal čudna.
Veter mi je mršil lase, še malo čisto malo in postala bom ptica, ki bo poletela in, ko bom letela bom odletela iz tega ušivega mesta, iz svojega ušivega lajfa. Postala bom golob in namesto, da bodo srugi srali po meni bom jaz srala po njih. Po učitlci za mtko, ki da vedno dvojno dozo naloge, po pohlepnem najemodajalcu, tečni sosedi. Še, še veter, še daj pihaj, da bom postala golobica in svet mi bo pod nogami ali krili, saj ni važno. Veter že vrši in drvi pričakuje me vabi me, daj globička poleti pravi, polet in me ujemi. Ja poletela bom in noben me ne bo več tlačil dol, poletela... ,,Anila! Kaj počneš?! Si spet tam gor pridi dol pri tej priči!'': mami se dere ni ji všeč ideja golobice ona bi bila raje sokol a kaj, ko sokoli golobice ubijajo. Stopim s strehe in se odpravim nazaj v ušivi blok v navaden lajf. ,,Anila! Kaj sva rekli o tem saj veš da ga. Zelenc ne mara, da si na strehi!'' mami se razburja ampak ne preveč saj ve, da bi bila rada golobica, ve sicer ima rada sokole a golobi prinašajo mir pravi, mir. Figo mir golobi ne prinašajo miru ampak jezne meščane in ravno to hočem nemir, svobodo. Mami me objame ter zamrmra: ,, Pa brez težav v šoli prav.''. Pokimam ter stečem po stopnicah, hitreje bi bilo z dvigalom ampak dvigalo smrdi in poleg tega na stopnicah čutim veter. Poženem se ter hitim lovim veter, ki kot piš veje po stopnicah in ignoriram smrad in temo ujet ga moram, veter še pred šolo.