Annabelle je bila obupana, za to pa so bile krive točno tri stvari: Prvič, njena noga je bila ujeta v mavcu in ker je bila z berglami strašansko nerodna, je imela vse polno prask in modric. Drugič, čeprav je imela Xellerjeve je vseeno pogrešala mamo in teto. In tretjič, ves čas je imela občutek, da je ujeta v nekakšen miselni krog, kajti karkoli je počela, ves čas so jo preganjale ene in iste misli, ki so ji bile strašansko zoprne. Vsakič, ko so se pojavile, jih je skušala pregnati, tako, da je začela hoditi sem ter tja, a nato so se vedno vrnile. Olivia in Edward, ki sta jo opazovala, sta mislila, da je živčna, ker nima kaj početi, zato sta jo vprašala, ali se želi ukvarjati s kakšnim hobijem. A ker Annabelle ni imela hobijev, sta jo prepričala, da je brala knjige, gledala filme, risala in slikala… Končno so ji po dolgem času sneli mavec, a morala si je namestiti opornico. A Annabelle je v resnici sploh ni nosila, saj jo je ta samo ovirala pri preobrazbi. Večino svojega prostega časa je tako preživela v gozdu, a čeprav jo je gozd pomirjal, je v njej istočasno vzbujal neprijetne občutke.
Zdaj vas najbrž že pošteno zanima, kakšni so bili ti občutki in te misli… V resnici si jih niti Annabelle sama ni znala razlagati, bili so novi, nepoznani, v življenju je nekaj podobnega doživela samo enkrat samkrat, in sicer, ko je bila z Marcom. Ker pa se je ta izkušnja slabo končala, je bila prepričana, da je bolje, če se ne zmeni za svoja čustva.
Končno je zdravnik oznanil, da je zdrava in lahko je spet hodila k telovadbi – njenemu najljubšemu predmetu. Bilo je sivo ponedeljkovo jutro in učenci so imeli športni dan. Edina na šoli, ki se ga je zares veselila je bila Annabelle. Učitelji so organizirali tekmovanja v šestih kategorijah: kros, košarka, nogomet, skoki v višino, skoki v daljino in met žogice v daljino. Annabelle se je prijavila na vsa tekmovanja. Bila je strašansko vznemirjena, a že pri prvi disciplini je ugotovila, da prave konkurence sploh nima. Vse tekače je pustila daleč za sabo in prva pritekla skozi cilj. Enako je bilo tudi pri ostalih športih, tudi pri ekipnih je vedno zmagala njena ekipa. Domov je odšla s šestimi medaljami okrog vratu in velikansko čokolado, ki jo je dobila za nagrado. Ko je doma pokazala svoje trofeje, pa se je Olivia odločila: »Annabelle, trenirat boš šla! Kateri šport te najbolj veseli?« Annabelle se ni dolgo odločala, že takoj naslednji teden je začela s popoldanskimi treningi: ob ponedeljkih plavanje, ob torkih nogomet, ob sredah atletika, ob četrtkih košarka in ob petkih odbojka! Vse popoldneve je preživela na športnem igrišču, kasneje je začela obiskovati še tenis ob sobotah in nedeljske plesne vaje. Res, bila je zelo zaposlena, a hkrati srečna, ker se ji ni bilo treba ubadati z nadležno mislijo, da je zaljubljena… :heart:
______________________________
Živijo! Končno sem našla nekaj časa, da sem napisala nov del. Upam, da vam je bil všeč! Vedite, da mi ogromno pomeni, da z veseljem berete mojo zgodbo! :yum: Žal vam ne morem obljubiti, kdaj bom napisala nadaljevanje, predvidevam pa, da bo to jutri.
Lp, Nena :blush: