Po koncu šolskega leta je bila Mija čisto navdušena – končno so prišle poletne počitnice! Letos ni šla na morje, ampak je prvič odšla za en mesec k tetki in stricu na kmetijo, visoko v hribih.

Prvi dan je bila Mija malo zaskrbljena. Ni bilo interneta, ni trgovin in celo televizije skorajda ne. A že drugi dan zjutraj jo je prebudilo kukavičje petje, vonj po sveže pečenem kruhu in sonce, ki je nežno posijalo skozi staro okno.

»Danes boš spoznala naše kokoši,« je rekel stric, medtem ko ji je podal še toplo buhteljno.

Mija si je nadela slamnik in škornje in se podala v kokošnjak. Sprva je bila malo zadržana, a ko jo je ena izmed kokoši radovedno kljunčkala po roki, se je zasmejala. Hitro se je naučila pobirati jajca, čistiti hlev in celo hraniti kozlička po imenu Ciko, ki jo je ves čas spremljal kot senca.

Vsak dan je bil nova pustolovščina – od nabiranja borovnic v gozdu, skrivanja v seniku, do večerov ob ognju, kjer so pekli krompir in poslušali zgodbe o vilah, ki ponoči plešejo med travniki.

Nekega večera je Mija skupaj s tetko šla na bližnji hribček opazovat zvezde. Nebo je bilo tako jasno, da je videla celo Rimsko cesto.

»Zvezde tukaj so bolj resnične,« je rekla in zaspala v tetkinem naročju, obdana z zvoki narave.

Ko je po štirih tednih morala domov, je bila kar malo žalostna. A s sabo je prinesla več kot le spomine — košarico domačega medu, nekaj poljskih cvetlic, ki jih je posušila v zvezek, in največje darilo: občutek svobode, ki ga ni znala opisati, samo čutiti.

Vsakič, ko ji je bilo dolgčas v mestu, je zaprla oči in pomislila na Cika, borovnice in zvezde. In takoj je postalo malo bolj poletno.