Šla sem v sobo in se usedla za pisalno mizo. Na njej je še vedno počivala nedokončana risba zmaja, ki sem jo tisti trenutek odločila končati. V roke sem vzela svinčnik, potem pa ga spet odložila. Risbo sem zmečkala in vrgla v smeti. Ali jo dokončaš, ko si se jo spravil risati, ali pa je ne.
Iz dolgčasa sem se odločila, da bom težila Alenu. Odšla sem na hodnik in vdrla v sobo. Ravno se je pogovarjal po telefonu. Pogledal me je in pomignil proti vratom, češ, pojdi. Jaz sem pomignila na telefon, češ, s kom govoriš.
Ni mi odgovoril, zato sem šla do njega in mu iz rok izpulila telefon.
"Kdo si ti?" sem zakričala v telefon.
"Amm... Nick?" je rekel glas na drugi strani linije. Alenov najboljši prijatelj. "In kdo si ti?"
"Njegov robotski pes. Vedno govorim resnico in povem ti, da so se tvoji možgani skisali takoj, ko si spoznal mojega lastnika," sem v smehu odgovorila. "Kdo pa misliš, ti butec? Ayda, njegova sestra."
"Aaaa... In kaj delaš na njegovem telefonu?" me je vprašal, ampak Alen mi je telefon že skoraj izpulil iz rok.
"Fajn se mej!" sem zaklicala v telefon, preden mi je ušel iz rok.
"Samo malo, Nick," je Alen rekel v telefon, potem pa se obrnil k meni.
"IZGINI ALI PA TE FLAMBIRAM!" je zarjovel name.
"Tudi ti se imej fajn!" sem zaklicala, ko sem odhaja iz sobe.

Komu naj pa zdaj težim? Vsedla sem se na posteljo in poklicala Tyano. Nisem imela česa za delat, pa me je zanimalo, ali ima ona ideje.
"Heeeej!" me je pozdravila, jaz pa nazaj: "Heeeej!"
"Kako gre življenje?"
"Gre naprej. Vesolje mi bo dalo kar potrebujem, da mi ne bo več dolgčas. V tem primeru si ti Tista, Ki Jo Je Poslalo Vesolje," sem rekla in nakazala narekovaje v zraku. Vem, da jih ni mogla videti, ampak vseeno.
"Aha. Si že naredila nalogo?" me je vprašala. Tipično.
"Ne. Ne da se mi. Ampak ti si najbrž jo?"
"Ja."
"Kul. Grem delat. Čav."
Preden bi lahko odzdravila, sem prekinila in zavzdihnila. Zakaj sploh iščem dobre ideje za preganjanje dolgčasa pri osebi, ki bere srednješolske učbenike za ZABAVO?

Torej sem odprla računalnik in prižgala Gostodarja prstanov. Pogledala sem cel film in našla sceno, ko Aragorn kriči: "LEGOLAS!!" in si jo predvajala, dokler nisem pri prižganem računalniku zaspala.

Zborček marsovcev. Spet. "Legolas, skupaj sva Aydolas, skupaj Aydolas Greenlions! O, Legolas, o Legolas, o AYDA, KAJ DELAŠ, A SPIŠ, KAKO SI DRZNEŠ, ZAKAJ NE DELAŠ NALOGE?"

Sunkovito me je vrglo pokonci. Mama je stala pod podbojem vrat in me grdo gledala. "Si zaspala?"
"Ne. Ja. Mogoče. Ampak nisem sama kriva," sem panično odgovorila.
"Naredi. Nalogo." Potem je odšla bogsivedikam.
Zavzdihnila sem in vzela telefon. Čakalo me je petnajst esemesov od Tyane. Odprla sem jih.

Ne morva bit več BFF.
Anna je zdej moja BFF.
Sori.
Ampak vedno si zasanjana in nisi pri stvari.
Nikol.
Preveč bereš in gledaš filme in me živcira.
Z mano se ukvarjaš sam v šoli pa VČASIH popoldne.
Resno, a sploh maš druge prijatelje?
Sori.
Še enkrat.
Pa še to: ful maš spremenljivo razpoloženje in to me moti.

Odložila sem telefon. Kaj pa moram narediti, da bova BFF? Ji lakirati nohte? Se družiti z njo dobesedno ves čas? KAJ?!
"Marsovci, vrnite se," sem zastokala in naslonila glavo na vse zvezke, ki sem jih imela nakopičene na mizi. Naloge ne bom delala, pa če bo konec sveta.