1. poglavje: POŽAR #1
Svetlo modro nebo je bilo brez oblačka. Peklensko vroči zrak je bil blizu tega, da bi dušil mene, Karolino Dolar, dvanajstletno najstnico, ki jo imajo še vedno za otroka. Le kaj sem mislila, ko sem zjutraj mami rekla, da ne potrebujem klobuka, ki bi me vsaj malo ščitil pred soncem. Zavila sem na ovinek, katerega so zakrivale ogromne ciprese, za ovinkom pa bi naj videla našo ogromno hišo, ki so jo kupili moji bogati starši. Nisem pa vedela, da bom tisti dan na prvi pogled na svojo hišo doživela največji šok v življenju.

Iz enega okna sem takoj zagledala kako je siv dim prihajal iz njega. Tako sivega dima nisem videla niti na internetu. Moje misli so odplavale k staršem; osebam, ki mi pomenita največ na svetu. Spomnila sem se kaj mi je mami danes zjutraj rekla: »Ko boš prišla peš iz šole bova midva že doma.«

V mislih sem imela tisoč vprašanj ampak nekaj sem vedela; če sta v hiši potem sta zagotovo v veliki nevarnosti. Trenutek za tem nisem videla le dima, temveč tudi živo oranžne plamene. Takrat sem bila prepričana, da je v naši hiši velik požar. Brez plana ali razmišljanja sem se zapodila proti tako velikim vratom, kot so ponavadi vrata garaže. Z vso težo kar jo imam sem se na njih naslonila in se zapodila proti kuhinji, v kateri je bilo okno iz katerega je prihajal dim.

Ko sem prišla na stopnišče, bi v tistem trenutku najraje zakričala mami: »Zakaj imamo stopnice še sto let bom hodila gor?« Vendar sem to poved obdržala v svojih mislih, samo svoje glasilke bi izrabljala. Iz kuhinje sem slišala razbijanje in kričanje mami, očeta ter neznane osebe. Že sem prijela za kljuko, ko sem zaslišala nekaj čudnih povedi: »Zakaj si to storila?!« Že v prvem glasu sem vedela, da je to bil glas mami.
»Zakaj me sovražita, ter mi ne pustita se družiti z vajino hčerko?!« Ta glas mi je bil neznan. Bil je hladen ter ženski.
»Oh, če si pa tako zlobna in... Grozna oseba!!! Tisto kar se je zgodilo pred dvanajstimi leti si tako slabo prenesla... Kakšen vzor pa bi imel otrok?!«

Slišala sem zvok plamenov. Celo predstavljala sem si jih lahko. »Punci pomirita se...« Je umirjeno rekel glas očeta, ki ni nikoli delal panike. Bil je zelo prijazen.
»NE!«
»NE!«
Sta zakričali mami ter neznana ženska v en glas. Začela sem se spraševati kaj sploh še čakam, zato sem hitro kot strela potisnila vrata. Kot bi požar zanalašč naredil krog ter obkolil neznano žensko, mami ter očeta. Ogenj je bil tako visok, da sem komaj videla njihove obraze. Skoraj celotna soba je bila v gromozanskem požaru. Videla sem štedilnik, ki je gorel, pečico... Poleg tega pa neznosna vročina. »Oh ne... Karolina pojdi stran od tu dokler še lahko!« Mamin nežen glas me je nekoliko pomiril, vendar ne dovolj, da bi bila prepričana, da se jima nebo nič zgodilo.
Njihovi obrazi so bili sivi od dima, na vsake par sekund pa je nekdo zakašljal. »Ne grem stran od tu dokler ne gresta vidva!« Solza mi je stekla po licu. Solza žalosti, obupanosti ter ljubezni do staršev. »Jaz nebi bila nič brez vaju!« S prstom sem si obrisala solzo in se zazrla v hladen obraz neznane ženske. V njenih ostrih zelenih očeh so švigali plameni. »In, kdo je to?«
»Moja sestra, Anita...« Je dahnila mami ter se tudi ona zazrla v njene temno rjave lase, v katere sem se zazrla tudi jaz.
»Nimamo časa za razlago.« Ob teh besedah je pogledala mojo mami Petro kot, da bi ji hotela sporočiti naj je tiho.

Ogenj se je širil vedno bolj proti meni, kot, da bi me imel na piki. »Ali naj grem po pomoč?« Sem zakašljala, vendar sem v glavi imela še vedno cilj, da se potem vrnem nazaj.
»Bravo končno ena odlična ideja! Tako nam boš bolj pomagala kot pa, da tukaj stojiš in gledaš veš!« Je zarenčala Anita s sarkazmom. Oče jo je besno pogledal. »Svoj sarkazem trosi drugje Anita... Karolina, pojdi!« Obrnila sem se zaprla vrata in stekla po stopnišču, istem kot prej. Napol v joku ter seveda šoku sem odprla vrata. Pred sabo pa zagledala sosedo Kajo, ki je bila malo starejša od moje mami. Njeni temno rjavi lasje so bili čisto skuštrani, zato je bilo očitno, da je po kosilu odšla na kratki spanec. Bila je oblečena v rdeče kratke rokave ter kratke modre hlače. Bila je v skoraj še večjem šoku kot jaz. »Za boga, kaj si počela tam notri?! Dvanajst letna deklica že nebi smela biti v ogromni hiši kjer gori nenormalno močen ogenj!«
»Pusti zdaj to, ste poklicali policijo?« Grdo me je pogledala kot, da ji nebi bilo všeč, da jo vikam. »Sem, ne skrbi.«
»Super! Zdaj grem to povedati ostalim v hiši...« Že sem obrnila hrbet, ko se je iz stanovanja zaslišal grozen pok. Okno je počilo, zato sem zdaj lahko jasno videla kako se je živo oranžen požar, ki sem ga prej videla še bolj povečal. »NEEEE!« Sem zakričala v upanju, da je z staršema in Anito vse v redu. »Ne Karolina! ne smeš iti!« Me je zgrabila soseda za roko. Obrnila sem se proti njej, naredila najbolj jezen obraz kar jih lahko in rekla: »Morem!« Komaj sem se izvlekla iz njene noge nato pa kolikor hitro se da, tekla. Dihala sem kot bi pretekla najdaljši maraton na svetu, ob tem pa mi je vsake toliko časa spet stekla solza po licu. Prišla sem na stopnice tam pa me je pričakal eden in edini ogenj. Bil je okoli vrat, v kopalnici... Skoraj, da že po celotni hiši! Na vse svoje glasilke sem kričala. »MAMI! OČE!« Vendar zaman. Kmalu zatem sem ugotovila, da me je ogenj obkrožil. Bila sem ujeta kot, da sem kokoš v kletki vsak čas pa jo bojo ubili ljudje. Ampak mene ne bojo ljudje, ampak ogenj. Bom res umrla le zaradi požara?
Nič nisem morala. Stisnila sem se v edini kot kjer ni bilo ognja. Na vsaki dve sekundi sem kašljala, kar mi je šlo precej na živce, vendar sem morala. Dihala sem najgroznejši dim kar jih je lahko. Oči so se mi začele zapirati. Bolj kot sem se trudila, da bi ostale odprte, bolj so se mi zapirale. Še sem verjela, da sta živa.
-------
Heyo!!!
Hvala, da si si vzel čas ter prebral tole mojo zgodbico! ZELOOOO me zanima vaše mnenje o njej? Vam je všeč? Vam ni? Se vam zdi preveč dolgočasna? Če vam je všeč lajkajte,tudi prosim komentirajte vesela pa bom tudi če se boste naročili name, ker mi manjka le še en naročnik do 120 :flushed::blush: AAA- Čakaj ni še konec. V komentarjih poleg vašega mnenja ocenite od 0 do 10 naslednje stvari:
Zgodba:
Besedilo:
Opis oseb/dogodkov:
Vesela bi bila če to storite in če bote kaj ocenili manj kot 10 (kar zagotovo boste :)) Prosim napišite zakaj. HVALA VAM ŽE V NAPREJ!! :D
Lp, Blank