Na koncu Senčne poti ni bilo več barv. Samo črnina, ki je požirala vse. Lara je stala tam, s praznim pogledom, kot lutka.

»Lara!« sem zakričala in jo zgrabila za roko. Hladna je bila kot led.

Fant v kapuci se je pojavil ob meni. »Ona zdaj pripada poti. Če jo hočeš nazaj, boš ti morala ostati.«
»Ne!« sem zakričala.
»Vsaka izbira nekaj stane.« Njegov glas je bil tih, a besede so rezale. »Poglej.«

Grafiti na stenah so oživeli v prizore mojega življenja: mama, ki kuha večerjo, brat, ki se dere na televizijo, celo jaz sama, ko sedim v dolgočasni sobi. Tako vsakdanje, pa vendar… resnično.

»Če ostaneš, boš imela svobodo. Če greš, boš spet ujeta v običajnem življenju.«

Zagrabila sem Laro močneje. »Rajši bom ujeta z ljudmi, ki jih imam rada, kot svobodna sama.«

Z vso močjo sem jo potegnila proti vhodu. Ulica se je upirala. Zidovi so se zibali, kot da se bodo zrušili, tla so se podirala pod nogami. A tekla sem, z Laro za seboj, dokler nisem zgrmela na pločnik pred svojo hišo.

Ko sem se obrnila, je bil prehod izginil. Samo prazen zid. Lara je dihala težko, a bila je živa.

Naslednje jutro je bila spet »stara ona«, kot da se nič ni zgodilo. Nikoli več ni omenila Senčne poti.

Jaz pa… jaz še vedno sanjam o njej. In včasih, ko ponoči pogledam telefon, pot za trenutek zasveti. Ampak zdaj vem: če jo bom še enkrat stopila, morda ne bom več prišla nazaj.