*i* Zagledal me je in mi pomahal. *i*
***

Pristopila sem do njega.
»Hej!« me pozdravi.
»Oj. Kje pa imaš učbenike?«.
Pogledal me je.
»No, gre za to da se dejansko nisem hotel učiti geografije.« mi je pojasnil. »Hotel sem te… hotel sem te … nekaj… vprašati«.
»Kaj pa?«
»Hotel sem te vprašati glede neke punce. Všeč mi je veš, in tebe se mi je zdelo najbolje vprašati za nasvet, ker vedno pomagaš. In tebi bi zaupal vse,« mi je povedal.
»Saj mi boš pomagala kajne?«
»Seveda« sem odgovorila.
Močno me je ganilo da je to rekel. Mislim to da bi mi zaupal vse.
»Hvala!« se mi je zahvalil.
»No, kar povej« sem se mu nasmehnila.

»Punca je zelo prijazna a se mi zdi da me ne opazi. Jaz njo ves čas na skrivaj opazujem. Želim si da bi postala dobra prijatelja, morda celo kaj več. Pa še nekaj je…« je okleval.
»Kar povej.«
To sem probala izreči čim bolj sproščeno, čeprav sem bila že zdaj zelo na trnih, saj mi
nekaj ni dalo miru in želela sem si izvedeti o kateri punci razmišlja.
»Po navadi sem… zelo drugačen.«
Nisem razumela.
»Kako? Kako… kako to misliš?«
Zavzdihnil je.
»Nikoli nisem bil sramežljiv. Nikoli. Zdaj pa… odkar sem spoznal to dekle… sem tako…
Tako sramežljiv. Včasih sem kar prekipeval od samozavesti, zdaj pa je ta izginila.«
»Oh.« je bilo vse kar sem lahko izdavila.
»Precej slabo, kajne,« se mi je žalostno nasmehnil.
»Eeee, neee, sploh ne!« sem se zlagala.
»Prepričana sem, da obstaja pot, da bosta kmalu… da bosta kmalu to kar si želiš,« sem se
mu nasmehnila.
»Res misliš?«
Prikimala sem.
»Seveda.«

Vstal je, me potrepljal po rami in rekel: »Res ti hvala.«
»Ni zakaj,« sem mu odvrnila, v meni pa je še vedno divjalo vprašanje, kdo je ta punca?

***
Ojla!
Danes malo krajši del, se opravičujem. Zelo se mi mudi.
Uživajte kar se da!
Lp,
Ravenclawgirl