Enija in Sonija sta tisto noč končno dobro spali. Alica, ali njen duh jima je dal mir. Tako sta naslednje jutro zarana vstali. Ampak ne zato, ker je bilo njima to všeč, pač pa zato, ker ju je prebudila energija. Čudna težko pojasnjiva. V trenutku sta bili zbujeni. Ni trajalo dolgo, da sta se pripravili in začeli pešačiti do vasi. Zunaj je bilo grozno vroče, okrog 36°C, zato sta kljub zgodnji uri zelo težko hodile po pregretem asfaltu. Sonce je pripekalo na njune glave, ne levo in ne esno ni bilo sence, samo travniki in polja. Polt jima je že pošteno tekel po obrazu, ko sta iz transformatorja pri električnem drogu zaslišale glas.
Enija je pobledela od strahu, Sonja pa je stopila bližje transformatorju
˝Ne zamudita se predolgo. Kupita le kar je najnujnejše za preživetje, vendar se zavedajta, da se še ne ve koliko časa bosta med živimi....jutri zjutraj uradno zapečatimo vajino dovoljenje in začnemo.....in ne pozanbita....niti besede z nikomer˝.
Enija je bila bleda kot duh, več kot očitno je bila zelo prestrašena.
V dobri uri in pol sta prispele do trgovine. Pot se jima je namreč vlekla zaradi žgočega sonca. V trgovini sta kupovali vso možno hrano in pijačo, testenine, sokove, sadje, zelenjavo, vse. Poleg tega sta kupili še vžigalice, nož, vrv... Vendar govorile sta samo med seboj. Niti pri blagajni nista spegovorili niti besedice.
Pot domov pa je bila še težja. Nositi sta morali težki vrečki, sonce je pripekalo in pot se je vlekla neskončno. Sonji ni delala tako veliko težav kot Eniji, zato je Sonja nesla večino vrečk in vsega. Vendar nje to ni motilo.
Ko sta po skoraj treh urah hoje prispeli do šotora, sta na vratih šotora zagledali napis:
˝Do jutri ne jejta in ne pijta.˝
Sonja je ob tem godrnjala, in nekajkrat tudi zaklela, saj se je njeno življenje vrtelo okrog hrane. Vendar zanimivo pri njej je bilo, da je kljub svoji močni ljubezni do hrane bila suha. Enije pa to ni preveč ganilo.
Nekaj ur sta imele mir, sami zase zvečer pa se jima je prikazala...