Tam kar naenkrat zagledam sina tečne učiteljico in seveda njegovo mamico, torej učiteljico geografije. Zavijem z očmi... '' Kaj pa ti tukaj Julija? Kako si drzneš prizadeti mojega sina?'' vsa jezna vpraša učiteljica. ''Prizadeti? Ni mi žal!! Ni ti malo!'' povem jasno. ''Kako prosim?'' vpraša učiteljica geografije, katera je popolna tečnoba. ''NI MI ŽAL!!'' zavpijem, ker je ta učiteljica očitno gluha. ''Julija, to je bilo zelo nesramno! Kako bi se ti počutila, če bi ti kdo kaj takega storil?!'' zgroženo vpraša. ''Veste... počutila bi se super!'' povem brez sramu. ''A res? Presenečaš me Julija!'' pove učiteljica. ''Ja...'' začnem govoriti ampak me prekine njen čudaški sin. ''Kaj če...'' začne govoriti njen sin, ampak jaz ga prekinem. ''Veste...'' začnem govoriti. ''Julija! Dovolj te imam! Zakaj prekinjaš osebe med govorom?'' se zadere učiteljica. ''Emm... a sploh veste, da vas je slišalo cela ulica?'' vprašam. Učiteljica zavije z očmi, sina povleče za roko in odkorakata stran. Prav super je bilo, ko se razjezi, sama sebi rečem. Na vrsti sem, da naročim sladoled! Ko pa pridem do sladoledarke... pa ta pove, da ga je zmanjkalo, ker je gospod pred menoj naročil vse kar je ostalo. ''KAJ?!'' se zaderem pa tudi če me vsa ulica sliši. ''Počakajte do naslednjega meseca, trenutno gremo na dopust...'' začne govoriti sladolededarka. ''KAJ?!'' se še bolj glasno zaderem. ''Deklica, vidim, da imate probleme, raje obiščite osebnega zdravnika'' doda. ''PA KAJ JE Z VAMI?!'' se zaderem na ves glas. ''Bom, kar šla, ti pa obišči zdavnika...'' reče in prestrašena oddide. ''Omg, pa kaj je narobe z vami?!! Ne bom šla k zdravniku! Vi bi morali!'' rečem ter se napotim na dolg sprehod.


Medtem pa Ana in Filip pripravljata rojstnodnevno zabavo naši predragi Juliji.
Hitro pokličem Filipa, da naj napihne balone. ''Ana! Balone sem napihnil!'' pove. ''Super, a jih lahko še obesiš?'' vprašam. ''Bom, ja'' pove. Hitro pripravim mizo ter prigrizke. Naenkrat pa nekaj ugotovim... ''Filip! Sladoledea nimamo!!'' se zaderem. ''Kaj?! Ampak kako?!'' vpraša. ''Ne vem! Preprosto sploh ne morem verjeti!'' povem vsa vzhičena, zato hitro pokličem Tinkaro naj ga gre kupiti. ''Ana, kaj bomo zdaj?'' vpraša Filip. ''Tinkarti sem naročila, naj gre ponj'' mu hitro odgovorim. ''Komu?'' začudeno sprašuje. ''Moji sestri!'' povem in nato hitro začnem okraševati torto. ''Aha, okej'' odgovori in pripraviva kar nama je še ostalo.


Na sprehodu pa..... Sprašujem se v podzavesti zakaj me nekdo zasleduje. Kot, da ne more koga drugega! Najraje bi ga... kar... brcnila! Obrnem se okrog svoje osi, da pogledam kdo sploh hodi za menoj. Ugotovim, da je to... to... Kloven? Kaj? No, ja obrnem se in stečem do igrišča ob moji novi šoli. Tam pa me pričakajo... nimam pojma kdo, saj jih ne poznam... Potem pa me naenkrat zgrabijo za roko in..... in... potem pa...


*****
Hej! Tukej je nov del. Upam, da vam je všeč!
Lp, Cool Girl