Sobotno jutro, kot nalašč spet glasno zaradi smetarjev, ki vsak teden uničujejo zlati začetek vikenda. Če te kdo zjutraj zbudi, si tečen. In to je grozna resnica.
"Nehaj mi spet težiti!" je moj citat takšnega jutra, ki ga mama pozna še najbolje. Potem obučajno sledi moja kazen - en čudovit pripor v hiši čez celo soboto. "Uči se!" je potem glavno pravilo šefa te hiše - očeta. A ta zakomplicirana beseda gre v moje uho in nato skozi drugega ven. Vsaj srečna je lahko ta bedna beseda, da je svobodna.
Kakorkoli, po dretju in prerekanju pride v glavno vlogo okno. Odprem ga in zbežim skozi njega. Enostavno. Ker pa nimam ravno kondicije, se moje bežanje vleče v neskončnost in vedno lahko tvegam, da me kdo od staršev zagleda skozi glavno vlogo. A na srečo se mi to še ni zgodilo.
Moja pot je v bistvu precej zakomplicirana. Gozd, puščava, reka, ena vas, druga vas in nato cilj. S tem, da gozd mislim kot vrt moje sosede, puščavo pa kot peskovnik na enem od bližnjih igrišč. Nato je reka v bistvu majhen potoček, ki mu sledim, vas je mišljena kot ena hiša z veliko majhnimi hišicami okrog (ker naj bi tu živela družina z veliko dojenčki), cilj pa je nato visoka stavba, kjer živi moj najboljši prijatelj. Seveda se moram nato soočiti še s svojim največjim sovražnikom - stopnicami.
Če bi me želeli štopati, bi najbrž prej že odšli domov spat, saj bi bil že večer. Ali noč. Še vedno pa se mi zdi, da so domačini te stavbe malo neumni; do zdaj še niso vgradili dvigala!
Po dolgem lazenju sem končno prispela v 12. nadstropje. Oh, prav smilijo se mi ljudje, ki morajo vsak dan peš dol in gor do 12. nadstropja. Ne razumem, kako so lahko še živi. Verjetno so vsi športniki, ker so se sprijaznili s svojo usodo. Ubožci...
Na koncu pa pride še najstrašnejši del: Temen dolg hodnik, brez delujočih luči. Verjetno tukaj živijo vampirji (razen mojega prijatelja seveda), ker so se tudi oni sprijaznili s svojo temno usodo.
Takoj ko stopim na hodnik, začutim, da nekaj ne bo dobro. Ponavadi je to, da stopim na kakšen žvečilni. Danes, pa sem stopila na... Tla! Aja, to je normalno, saj res. Še naprej sem stopala po tleh in ustavim se že pri prvih vratih. Potrkam. Počakam 5 sekund. Nekdo odpre vrata. Vstopim. Pozdravim. Si sezujem čevlje. Si obujem copate. Hodim. Hodim. Hodim. Pridem v Markovo sobo. Usedem se na njegovo posteljo. Začne se pogovor.
"Si spet pobegnila, kaj?" je začel Mark.
"Mhm," mu zamomljam v pritrdilo. Zarežal se je in tudi on sedel na posteljo.
"Nekaj ti moram povedati..." me je nato brez izraza pogledal in postalo me je strah. Strah neke resnice, ki je še nisem želela okusiti. No, če se bo to res zgodilo bom tožila usodo.
"Vem, da sva že več let najboljša prijatelja in ne želim, da bi se to končalo, toda..." Vem, kaj bo sledilo, vem kaj bo sledilo!
"Selimo se." No, tega pa nisem pričakovala. Mislila sem, da me bo zasul s svojimi ljubezenskimi čustvi do mene. Na nek način sem si oddahnila, na drug način pa se mi je podrl svet.
"Zaradi očetove službe..." Zazrl se je v tla in občutek sem imela, da se mu bodo vlile solze. To ne bi bilo prav. Jaz sem jokica, on je tolažilec. Tako je vedno bilo in tega ne želim spremeniti.
Z odprtimi usti sem ga gledala in nisem vedela, kaj naj rečem. Bila sem... Kako naj se izrazim... Šokirana.
"Mark... No, kam pa se selite?" V glavi mi je zasvetila iskrica, morda ne bodo živel tako daleč. A njegov obraz je povedal drugače.
"V drugo državo. Najverjetneje 27 ur stran od tu, z avtom..." Oh, tega sem se bala, po licu mu je stekla solza. A na žalost se tudi jaz nisem mogla zadržati. Vstala sem in stekla iz njegove sobe v kopalnico. No, tam pa sem se totalno zjokala.
"Vita? Ne bodi tako žalostna, saj veš, da se bova še srečala," se je zaslišalo izza vrat kopalnice.
"Mogoče res, ampak ti si edini človek v tem mestu, ki me razume. Dobesedno edini. Ne vem, kako bom lahko sama preživela s to svojo... Kaj pa vem, zmešano družino! In niti ne vem, kako bom lahko v srednji šoli sama hodila po hodnikih, sama delala domače naloge in se sama učila! Ne bom zmogla! Ne bom!" Naglas sem zahlipala in iskala brisačo, kamor se lahko obrišem. Nato pa je Mark odprl vrata. Tudi on je bil rahlo objokan in objel me je. Jaz sem ga seveda nazaj.
----------------------------------------
Starting my new uspešnica. Nah kakšna uspešnica. Za zdej rečmo sam zgodba. I hope u like it pa proooooosim iskreno kritizirite ok? Hvala lepa :)

Lp,
MM12