Hi! Nov del je tu! Oprostite, ker ga ni bilo že prej a, saj veste šola... Upam, da vam bo všeč! Komentarji polepšajo dan! :wink:

"Mishel takoj pridi pripraviti mizo za večerjo in odloži telefon!" mi zakliče mami iz kuhinje. "Mami z Ario se pogovarjam! A lahko še pet minut!" "Mishel TAKOJ!" jezno reče. Besna odložim in pridervim po stopnicah. "Zakaj ne more Teo! ON nikoli nič ne dela!" ji besna poskušam dopovedati a ne pomaga ravno. "Mishel tebi sem rekla." mi odgovori medtem ko mi v roke porine svetleč pribor. "Poleg tega pa si se z Ario pogovarjala že dve uri. O čem lahko sploh še govorita?" se zdaj pogovoru pridruži moj oči, ki je dobesedno starejša kopija Tea. Tudi on je lahko noro nadležen (ali sem že omenila, da je Teo nadležen?) in ima svoje čudne štose, da recimo za vse reče ne. Nevem zakaj se je mami poročila z njim... Ampak, da ne bom preveč nesramna bom raje utihnila. "John, kolikokrat ti moram še povedati, da je Mish punca in, da se dekleta dejansko pogovarjajo med sabo ter, da je na svetu veliko tem, o katerih se, da govoriti." mu skoči v besedo mami. "Mish, pojdi po brata." še reče in se posveti svoji Soupe à la citrouille. Velikokrat svoji čisto navadni jedi, da francosko ime, da potem, ko pridejo gostje lahko svoji pečenko in navadnemu krompirju reče,
Rôti et pommes de terre. Precej neumno ampak dejansko deluje. Potem rečejo "to je podobno kot pečenka, le, da je veliko bolj okusno!". "Teo! Pridi večerja je!" za kličem nekam tja gor ter se v sedem na moje običajno mesto pri oknu.

"Sestrica, šolaaaaaaa!" slišim iz oddaljeno dobrikanje mami. "Teo." nekam v tri krasne zamrmram ter se prekotalim na levi bok. "Mish, vstani! Polil te bom s vedrom ledene vode, če se čez največ 3 minute ne prikažeš v dnevni!" mi reče.

"Daj, ne teži, saj že grem..."

Leno se dvignem ter iz omare na nasprotni strani sobe povlečem pulover. Hitro ga navlečem nase a se potem spomnim na Mika. "Mish, palačinke!" zaslišim iz kuhinje ter takoj zatem razbijanje loncev. "Tkoj, samo še oblečem se in raztrgam nekaj Teovih spisov, ki jih mora oddati danes!" za kričim."Da ne bi!" mi jezno reče in že zaslišim njegovo značilno topotanje po stopnicah. Iz omare potegnem črn jumpsuite ter se odpravim po stopnicah navzdol. "Pazi na tretjo!" zaslišim a je prepozno. Kot vsako jutro, ampak res vsako se butnem v mezinec na tretji stopnici. Tipično. Hitro vase zmečem nekaj palačink ter se s kolesom odpravim v šolo. "Mishel, počakaj na brata!" za mano zakliče mami.

"Ne morem, pohiteti moram!"

V šoli se pri omaricah dobiva z Ario. "Danes je veliki dan, ne?" mi reče Ari in mi pomežikne. "Pa že..." ji odvrnem. "Pustila vaju bom sama." še reče ter se po hitrem postopku odstrani iz moje bližine.
"Hej, Mich..." reče Mike. V rokah drži vrtnico.
"Hej. Zakaj pa roža, ali si nenadoma postal botanik?"
"Ne... Za eno punco je. Za Mishel? Tista iz 9.c?"
Zatresejo se mi noge. "Pa ja ne... Ali mogoče ja?" si mislim medtem, ko poskušam obdržati nevtralen obraz.
"Oh, ona? Ja... Najbrž jo boš našel na telovadišču, saj veš tek..." mu mirno rečem hkrati pa zadržujem solze.
"Dobro, no, pa lepo se imej!" še reče in odide.

"In potem je odšel." še rečem in Arii pogledam naravnost v obraz. "Pa, saj je še veliko drugih rib v morju!" mi spodbudno reče. "Ampak on je bil edina užitna riba!" ji poskušam dopovedati. "Saj bo, ok, boš videla. Samo tvoje srce se mora zaceliti... Pri tem pa ti bom pomagala."reče ter mi nameni topel nasmeh." Hvala, Ari. " ji povem ter se odpravim na sladoled. Saj, klasično, pomaga pri prebolevanju fanta pa še izjemno sladek je. A, ko ga vsaj ne bi potrebovala.