Hejjjj
Ok torej tukejle je tretji del zgodbiceeeee<3. Upam, da vam bo všeččččč. Uživejtee<3.
~~~
Zvečer sem še malo poskušala »plesati«, ampak mi ni ravno uspevalo. Danes se bo moja rutina spet ponovila. Cel dan samo razmišljanje, razmišljanje in razmišljanje. Ples bom zaenkrat pustila pri miru. Že tako nimam veliko energije, če bi plesala, bi jo imela pa še manj. Res je, da me ples spominja na mamo, ampak … kaj pa vem. Bom še enkrat poskusila. Izpod postelje vzamem copatke in si jih obujem. Roke se mi malce tresejo. Vstanem, se primem za rob postelje in se dvignem na prste. Malce me zaboli, ampak vztrajam. Zaprem oči in levo nogo poskušam počasi pripeljati do kolena. Uspe mi. Roko odmaknem s postelje in držim ravnotežje. Počasi stopim na tla in levo nogo spustim s kolena. Odprem oči. Ne morem verjeti, da mi je uspelo. Kasneje bom še enkrat poskusila z desno nogo.
Ležim na postelji in se spominjam, kako mi je mama pripovedovala o njenih nastopih.
~~~
PRED SEDMIMI LETI:
»Ah Lia, ko bi ti vedela, koliko zabavnih stvari se mi je zgodilo na različnih nastopih,« se je zasmejala mama. »Pripoveduj mi. Prosimmmmmm,« ji rečem. »V redu. Lahko ti povem o enem nastopu,« se nasmeji. »Torej, enkrat sem bila zelo živčna pred nastopom. Bila sem tako zelo živčna, da sem se dobesedno tresla. Moj učitelj plesa je rekel, da je to normalno, ampak meni se takrat ni zdelo tako. Torej. Na vrsti sem bila sedma. Ko je bila na vrsti tretja točka, sem si oblekla kostum in se na hitro ogrela. Čez približno dvajset minut sem bila na vrsti jaz. Zaslišala se je moja glasba in začela sem plesati. Točko sem odplesala odlično, ampak na koncu sem namesto mojega učitelja ponesreči objela gledalca, ki je prišel v zaodrje. Bilo me je tako sram, da sem samo stekla v garderobo in se hitro preoblekla, da me gledalec ne bi prepoznal,« obuja spomine. »Pa saj to ni tako zelo grozno,« se smejem.
~~~
Po licu mi spet priteče solza. Velikokrat mi je takole pripovedovala. In vsakič se je končalo s smehom. Njenega smeha nisem slišala že šest let. Pogrešam jo. Tako zelo, da se včasih pogovarjam sama s sabo in se pretvarjam, da me posluša.
Ali pa moj bratec. Njegov nasmeh, ko sva se igrala. Glede na to, da pravijo, da se sorojenci veliko prepirajo, midva očitno nisva bila normalna brat in sestra. Skregala sva se enkrat samkrat, pa še to takrat, ko se nisva strinjala, kaj bova kupila očetu za rojstni dan. Super sva se razumela.
Moj oče pa… Ni bil navaden oče. Skoraj nikoli ni povzdignil glasu nad mano. Skoraj vedno me je razumel. Bil je tako rečeno popoln. Nikoli ne bom pozabila dne, ko sva barvala stene moje sobe in sva drug drugemu risala po obrazu, ko sva končala. Nikoli ne bom pozabila kako prijazen je bil do mojih prijateljev, ko so prišli na obisk. Vsi so ga imeli radi.
Mogoče se vam zdi naša družina popolna. Ampak tukaj je še nekdo. Jaz. Ljudem, ki bi zame naredili vse, sem zadala nepopisljivo bolečino. Nisem bila dovolj previdna. In zdaj trpijo. Mogoče sem bila jaz od nekdaj tista težava. Mogoče jim je bolje brez mene. Ampak v obeh primerih si nisem zaslužila tako dobre družine. Morala bi biti bolj previdna. Če bi bila, se nič od tega ne bi dogajalo. Jaz sem vsega kriva. Če ne bi bilo mene, bi bili sedaj srečni. Mogoče sem jaz že od nekdaj odveč.
~~~
Ekolaaaaa. Upam, da vm je blo všeč vsaj tok kokr je men. Zlo bi bla hvaležna vsakega lajka in komentarja.
Lepo se mejteeeeee
mwaaaa<3
vaša zalč/bralkica