Živjo, tu je prvi del zgodbe Vsa ta nesrečna prihodnost...:grinning: Brez skrbi, Skrivnosti magije še vedno pišem, ampak objavljam to zgodbo, ker sem jo napisala za nek natečaj in ugotovila, da je čisto predolga (sicer ima samo 3 strani, ampak se pri tistem natečaju upošteva 1 stran) in da je nisem napisala za nič. No, ampak dovolj nakladanja. Uživajte!:purple_heart::heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart:

»Greva?« me vpraša Gaj. Pokimam mu in on pritisne na gumb. »Okej, samo malo in...,« zdaj pritisne na številčnico. Vanjo otipka letnico 1000. »Super,« se zasmejim. Zdaj pritisnem na ročko in časovni stroj se začne dvigovati. Kmalu se pred njim prikaže meglica in časovni stroj poleti vanjo. Z Gajem se nasmehneva, ker veva kaj to pomeni. Ime mi je Nevia. Z Gajem sva najboljša prijatelj in prijateljica in imava kul časovni stroj, s katerim lahko potujeva v prihodnost ali preteklost. Sicer ne vem, kako se je znašel pri nama, ampak mi je čisto vseeno, ker se z njim lahko zabavava! Z njim sva šla že v nešteto let in vsakič sva bolj navdušena. Najboljše pri njem pa je, da greva lahko kamor hočeva, ker nihče ne ve zanj. Zdajle greva v leto 1000. Želiva si, da bi videla kako je nastal tale časovni stroj. Narejen je bil ravno na ta dan, a v letu 1000, zato bi ga rada videla danes. »Poglej!« vsklikne Gaj. Šele takrat vidim kje sva. Pred nama se razprostira velik travnik, na katerem stoji majhna hiška. Gaj potapka po treh gumbkih hkrati in časovni stroj postane neviden. Kmalu pristane pred hiško. Pred njo je majhen možic, ki nekaj kuje. »Poglej. Ta stvar, ki jo dela je najin časovni stroj!« navdušeno šepnem Gaju. Ta mi še bolj navdušeno prikima. »A bova tu ves dan?« ga vprašam. Še enkrat pokima. »Res škoda, da ne smeva ven iz njega.« Nekaj časa samo srmiva. »Kdaj misliš, da bo stroj končan?« vprašam Gaja. »Ne vem, opazujem ga isto časa kot ti!« se napol razhudi. Nejevoljno se obrnem in gledam naprej. Kovač polaga še zadnje dele. Takrat pa... Prižgejo se rdeče utripajoče lučke. Nažalost vem, kaj to pomeni. »O, ne! Bencina nama zmankuje!« vskliknem. Gaj začne ves osupel in prestrašen brskati po predalih. »Nimava rezervnega!« vsklikne. Potem pa pritisne na največji gumb v časovnem stroju. »Kaj delaš?!« se prestrašeno zaderem. Takrat ugotovim kateri gumb je to. »Da si ne bi drznil!« Gaj pritisne. »Samo tako lahko še greva iz preteklosti! Če nama zmanjka bencina veš kaj bo!« »Ja, ampak lahko uničiva prihodnost. Sicer pa sploh ne bi bilo slabo, če bi ostala v preteklosti. Potem mi vsaj ne bi bilo treba delati domače naloge,« začnem tuhtati. Gaj me morilsko pogleda: »Gumb sem tako ali tako že pritistnil. Vsedi se, da ne boš bruhala!« To reče malo hihitavo. Brez pomisleka se vsedem, ker se že v naslednjem trenutku stroj začne premikati. Katapultira naju naravnost v našo garažo. »Vidi, nič se ni zgodilo!« začudeno vsklikne Gaj, kar me malo prestraši. »O madonca, pozabil sem, da imam danes večerjo v domu za upokojence pri babi. Še sreča, da nama je skoraj zmanjkalo bencina. Drugače bi zamudil večerjo!« Zdaj ga jaz morilsko pogledam. »Adijo,« plašno reče Gaj in oddrvi skozi vrata. Jaz grem medtem v klet po bencin in napolnim časovni stroj. Že hočem oditi, ko se nečesa spomnim. »Kaj, če sva slučajno spremenila prihodnost?! To moram preveriti.« Brez pomisleka se vsedem na sprednji sedež, kjer običajno sedi Gaj in nastavim datum. »Najbrž bo dovolj, da grem v prihodnost le za en teden...,« skomignem. Zdaj pritisnem ročko. Spet se pojavi meglica in časovni stroj vzleti. Vedno bolj se trese, vse več je meglic in... »Končno,« si oddahnem, ker sem zaradi slabosti vsa modra. »Kaj pa je... To?!« ozrem se nad hiše, ki so pod mano. V njih prepoznam Gajevo in mojo. Sebe tudi vidim, ampak kje je Gaj? S časovnim strojem se začnem pomikati vedno bolj proti vzhodu, ker je tam park, v katerega greva z Gajem vsak dan s skiroji. Mogoče bi bil Gaj lahko tam. Takrat zapiha veter, ki me skupaj s časovnim strojem odnese vse do pokopališča. »Oh, zdaj morem pa spet proti zahodu!« razdraženo zavpijem, ampak mi časovni stroj odnese še nižje in vse do zadnjih grobov na pokopališču. Ob zadnjem se zgrozim. Niti zajokati ne morem, ker me napis na njem tako pretrese. Z zlatimi črkami na njem namreč piše Gaj Bergant. V našem mestu, pa tudi v okolici... Pa ni nobenega drugega Gaja! To pa pomeni, da je Gaj... Mrtev!« Zdaj se zjokam.


Se nadaljuje...