Živjo! Tu je zadnji del moje godbe. Potem nadaljujem s Skrivnosti magije! Uživajte!:heart:

Ti lahko kako pomagam?« osramočeno rečem. »To moram opraviti sam!« odkima Gaj. »Sam sem naju zvlekel v to. Komaj to izreče, pa se mu sname plašč! »Gaj, hitro, skrij se!« »Kaj?« se začudi Gaj. Potem pa prebledi, ker tudi on vidi, da se mu je snel plašč. In, če naju vidi kdo iz preteklosti imava lahko resne težave in spremeniva celo prihodnost! »Gaj pridi v časovni stroj. Nujno morava od tu, ker si lahko drugače prihodnost še poslabšava!« mu zavpijem. Gaj me začuda uboga. Hitro greva iz preteklosti. Okoli naju so meglice in končno pristaneva v domači garaži. Takrat pa... »O, o moj bog. Gaj, poglej!« Zunaj so neki norci. Vrata se sunkovito odprejo. Niti pogledati ne morem kdo stoji pred njimi, tako sem razburjena! »Skrijva se!« zavpije Gaj. On se skrije pod mizo, jaz pa v časovni stroj. Ampak, ta se zaklene. Gaj me ne more ne videti ne slišati. Stroj se je očitno pokvaril in je postal neviden. Ampak takrat vzleti. Drvim skozi meglice in zadnje kar vidim je obupanega Gaja. Že pomislim, da bom umrla jaz, ko se časovni stroj ustavi. Na gumbih vidim čas, v katerega me je pripeljal. To je deset minut v prihodnosti v naši garži... kjer je Gaj in neki norec. »Kje je!« zarobanti norec. »Kje, kje, kje je kaj?« se Gaju zatrese glas. Tega sploh ne morem gledati. Norec s tem muči Gaja! Želim se zjokati, pa sem tako pod stresom, da se sploh ne morem. »Ne delaj se neumnega! Kje je časovni stroj? Daj mi ga!« zarobanti norec. »Če mi ne boš povedal, te bom ubil.« »Prav, pa me daj!« prestrašeno a odločno hkrati reče Gaj. »Vidim, da je ta kazen premila zate, kaj. Videl sem, kako je tvoja prijateljica nekam šla z njim! In sploh veš, kako dolgo že iščem tak stroj. Da bi si vrnil ženo! Če mi ne poveš kje je, bom pustil tvojo prijateljico v prihodnosti ali preteklosti, ali kjerkoli že je, za vedno!« Gaju se zatrese glas. »O, ne Gaj, ne stori tega!« se zaderem, čeprav vem, da me ne more slišati. Boljše je, da ostanem v prihodnosti za vedno, kot pa, da tisti tip izve, kje je časovni stroj in z njim uniči svet. Vem, da ga bo. Če bo nazaj dobil ženo bo sigurno nekaj spremenil, če je ne bo, bo pa besen in bo... In bo svet uničil iz jeze!« »Saj, saj ne vem, kje je!« prestrašeno reče Gaj. »Prav fantek, veš, znam brati misli. Ko ti vdrem v misli, bom, pa če prav ti ne veš kje je ta tvoja butasta prijateljica, jaz izvedel kje je. Zdaj ti bom pogledal v misli. Bolelo bo...« V tistem trenutku se Gaj skruši. Zavpije od bolečine. Tudi jaz zavpijem, tako me je strah za Gaja. V tistem trenutku se stroj dvigne. Leti skozi meglice in pristane v sedanjosti. To kar sem videla prej, se je zdaj že zgodilo, ker sem šla v prihodnost za deset minut. Komaj prestrašeno stopim iz časovnega stroja, se ta rastrešči na tisoče koščkov. Šele takrat vidim prizor pred sabo. Na tleh leži norec. Mrtev je. Poleg njega pa... Gaj! Ko mi pogled odtava k njemu zajokam. Stečem k njemu. »Gaj, ka, kaj se je zgodilo?!« zahropem. Na Gajovem boku vidim smrtonosno rano. Tudi, če bi poklicala rešilca, ne bi preživel. »No, norec me, me je napadel,« zašepeta, da ga komaj slišim, saj težko diha. »Nekako je vdrl v moje misli. Z vsakim poskusom se mi je delala večja rana. Ampak, tudi norcu je zmanjkovalo moči. Na koncu je enostavno, padel na tla in umrl. Ampak rana se mi veča. Tudi jaz bom kmalu... Umrl.« Zdaj zajokam tako močno, da bi najraje umrla tudi jaz. »V, v, vem, da je tvoja rana smrtonosna, ampak rada bi ti pomagala. Nočem, da umreš!« zajokam. »Poslušaj. Ne moreš mi pomagati. Povej domačim, da jih imam neskončno rad. In tebe tudi. Tudi, če bom mrtev boš moja najboljša prijateljica. Za vedno. In nikoli te ne bom pozabil!« z zadnjimi močmi zašepeta Gaj. »Gaj, poslušaj. Ti boš vedno moj najboljši prijatelj, za vedno. In nikoli, ampak res nikoli te ne bom pozabila. Vem zakaj je tisti norec umrl. Ti si tako dober prijatelj, da se je njegova moč na njemu preprosto zlomila. Pa tudi moj junak si in vedno boš. Nikoli ne bom pozabila kaj si naredil. Lahko bi norcu rekel naj kar ostanem v prihodnosti, pa nisi. Nikoli te ne bom pozabila!« žalostno zašepetam. »Jaz tudi tebe ne. Adijo,« šepne Gaj. Zadnje iskrice v očeh mu ugasnejo. Mrtev je. Zdaj resnično zajočem. Ampak vem, da ni umrl za manj. Rešil me je. Pa tudi če me nebi, bi bil zame vedno junak in tudi vedno bo, ker tako dobrega in zvestega prijatelja ne bom imela nikoli več.


KONEC!


Upam, da vam je bila ta zgodba všeč. Če vam je bila jo prosim lajkajte in komentirajte!:grinning: