*pod*3. POGLAVJE*pod*
"Oh, sine moj!" reče Jasna in močno objame Jurija.
"Mama, v redu sem," ji odgovori Jurij in jo hitro objame.
Nato me pogleda in vpraša: " A bi si pogledala en film, včera je bil po televiziji?"
"Ja, z veseljem," odvrnem. Jasna se poslovi od mene, saj mora za službo zelo zgodaj vstajati in gre zato zgodaj spat.
Medtem ko Jurij išče film, grem pripravit nekaj za jest. Pogledam v njihovo shrambo in najdem čips s papriko. Iz omare vzamem dva kozarca, za Jurija navadno belo šalico, zame pa kozarec z medvedkom Pujem. Ko sem pri Juriju, vedno pijem iz njega, saj je to moj najljubši kozarec. Ko me je prvič povabil na obisk in odprl to omarico, mi je najprej v oči padel kozarec z Pujem.
"Ajda, pridi, film se bo začel!" slišim Jurija. Hitro odprem hladilnik in v oba kozarca nalijem mleko do vrha. Pograbim čips in odhitim v dnevno sobo. Na staro klubsko mizico odložim kozarca in čips.
"Evo, lahko začneva," rečem.
Na začetku filma je prizor, kako majhnega fantka zbije avto. Iz ust mi uide krik. Pokrijem se z deko in glavo položim Juriju v naročje.
Zaprem oči, saj ne morem gledati. Ne morem gledati fantkove mame, ki kriči in ne more dojeti, kaj se dogaja. Vsega je preveč. Odločim se, da Juriju ne bom povedala, da mi je neprijetno, saj bi pokvarila ves večer, zato raje zaspim.
"Ajda, zbudi se," slišim Jurijev glas. Nekaj se trese. Potres? Hitro skočim s kavča.
Jurij se na ves glas smeje.
"Nikamor se ne mudi," reče v smehu.
Šele zdaj ugotovim, da me je tresel Jurij, dabi se zbudila. Kakšna trapa.
Juriju namenim grd pogled.
Pogledam na uro. Devet zjutraj. To pomeni, da sem tu prespala celo noč. Spomnim se, da sva gledala film.
*i*Krik fantkove mame. Sirene.*i*
O ne, tisti film.
"A si lačna?" me predrami Jurijev glas.
"Ja, zelo," povem po resnici.
Šele takrat me prešine.
"Starši! A si povedal staršem, da sem tukaj?"
"Seveda sem. Tako ali tako jih ni nič kaj dosti skrbelo," pove Jurij.
Oddahnem si. Ata in mame nikoli nisem preveč zanimala, vedno sta imela rajši mojo sestro, samo da tega nista nikoli priznala. Vedno sta zanjo poskrbela najprej, jaz pa sem bila njuna zadnja skrb.
Za zajtrk pojem eno rezino kruha z marmelado. Potem se poslovim od Jurija in stečem dol po stopnicah domov.
Pozdravim ata.
"Ajda, malo se boš morala zresniti. Jutri greš v srednjo šolo. Če se ne boš malo organizirala, se boš kopala v skrbeh," mi oče reče za dobro jutro. Zelo rad mi govori te svoje butaste nauke. Kot da se bom iz njih kaj naučila!
Jutri je res moj prvi dan v srednji šoli. Z mano ne bo Jurija, čisto sama bom. Iskreno me je zelo strah, samo tega nikomur ne priznam.
Srah me je, ker verjamem, da se bom vsem zdela čudaška in dolgočasna.
Strah me je, ker ne bo Jurija. Ko se je on preselil sem in začel hoditi na mojo šolo, me sošolci niso več ustrahovali, saj se je vsem zdel Jurij najbolj kul, zato si me ni nihče upal zafrkavati.
Ampak zdaj ne bo več tako.
Res me je zelo strah.