Spet sem bila v gozdu. Ista nočna mora, spet in spet. Sedaj se skoraj nisem več prestrašila, ko je name skočil črni volk. Pravzaprav je bil nekako podoben Alexu, vendar ni bil Alex. Prepoznala sem majhne a opazne razlike. Volk iz sanj je na primer imel nad smrčkom majhno belo liso, medtem ko je bil Alex popolnoma črn. Odrinila sem ga in stekla skozi gozd. Sedaj se nisem ustavljala pri reki, temveč sem jo v hipu prečkala. Nadaljevala sem s tekom po gozdu, vendar je bil črni volkodlak hitrejši. Podrl me je na tla in pokazal čekane. Sklonil je volkodlačji obraz k mojemu, ter me … Začel lizati?
Prebudila sem se in ugotovila, da me Alex liže po obrazu.
»Fuj, kaj delaš?« Sem histerično zavpila, ter si iz obraza brisala mokro slino.
»Upam, da to ne šteje kot poljub.« Je odgovoril Alex. »Drugače se te ni dalo zbuditi. Pomislil sem, da si morda lačna.« Pokimala sem.
»Res sem lačna.« Sem rekla. »Poleg tega bi mi po tvojem lizanju prijala hladna kopel.« Zagledala sem nekaj med potokom in rečico, bilo je kar globoko. Izgleda sva bila nekje v hribih.«
»Ja, tukaj se lahko okopaš.« Je rekel Alex. »Vendar ti to iskreno odsvetujem. Vse kar boš s tem pridobila je pljučnica.«
»Vseeno mi je. Samo da sperem tvojo slino iz mojega obraza. Poleg tega mi gre rjava barva na živce. Sprala jo bom dol.« Sem mu pojasnila svoje stališče. »Sedaj pa se obrni, ker se bom slekla.« Sem mu še rekla. Z roko je nakazal na široko drevo tik poleg vode. Odšla sem za drevo, se slekla in elegantno skočila v vodo, ki je bila mimogrede ledeno mrzla, vendar sem se odločila zamolčati to Alexu. Ko sem priplavala na površje, me je Alex začudeno opazoval.
»Te nič ne zebe?« Me je vprašal. Skomignila sem. »No, pripravil ti bom brisačo in čaj.« Je še dodal, nato pa se umaknil. Najprej sem si dobro odrgnila obraz, da sem dol spravila vsako kapljico Alexove sline, ter se stresala od groze, da sem imela jezik svojega bivšega fanta na svojem obrazu. Pa čeprav kot volkodlaka! Nato sem dobro očistila še svoje lase. Barva se je presneto hitro odstranila.
»Ja, pri volkodlakih barva za lase nikoli ne zdrži dolgo.« Mi je razložil Alex, ko sva pozneje sedela ob ognju, z vsak svojo skodelico čaja ter vsak svojo štručko, ki sem jih sunila doma. »Te res ni nič zeblo?« To vprašanje ga je dajalo že zadnje pol ure.
»Seveda me je zeblo, ti bučman!« Sem mu odgovorila. »Ampak sem potrpela.«
»Se grem stavit, da boš jutri bolna.« Mi je ponavljal znova in znova in na koncu se je izkazalo, da ima prav.

Ta del je malo krajši, ker nimam veliko časa. Prosim, komentiraj, naroči se će želiš biti obveščen o prihodnjih delih in lajkaj če ti je bil ta del všeč.
Lp, No Name