Ujeta sem bila v mislih. V sanjah. Nisem imela spet nočnih mor z volkom. Bile so hujše nočne more. Kot filmček so se mi prikazovali prizori iz življenja, ki sem jih do tedaj nekako potlačila nekam na dno misli, da se ne bi zlomila. Zadnja podoba očeta. Odhaja v službo. Vhodna vrata stanovanja se zaprejo za njim in stisne me pri srcu. Sedaj vem, da ga ne bom nikoli več videla. S krivdo v očeh, sem se v sanjah obrnila okrog, k mami. Delala mi je zajtrk in jokala.
»Mami, kaj je?« Sem jo vprašala, ter slišala svoj glasek, ki je bil precej bolj otročji, čeprav sem bila stara že 14 let.
»Vse je v redu. Samo… čebulo sem rezala.« Mi je odgovorila s solzami v očeh. vedno je bila slaba lažnivka in še slabša v skrivanju čustev. Na pultu ni bilo nobene čebule. Ne vem zakaj sem ji verjela.
Snop svetlobe in drug spomin. Nedaven. Pišem poslovilno pismo za mamo.
Draga mami!
Res ne vem kaj naj ti rečem. Kot prvo, nisi kriva ti in nikoli ne boš. V življenju se lahko zgodi veliko nepredvidljivih stvari…
Nato pa zadnjič ko sem videla mamo.
»Samo da si živa in zdrava.« To so bile njene zadnje besede. Zamujala sem domov, ker sem bila v parku z Alexom. In potem sem zbežala. Njene besede so mi odzvanjale v glavi, kot odmev ki nikoli ne izgine. Postale so glasnejše in glasnejše, in na koncu nisem slišala ničesar več, samo mamin zaskrbljeni obraz in njene besede: »Samo da si živa in zdrava.« Nato sem se sunkovito zbudila.
»Kate? Si v redu?« Sem zaslišala reči Alexa. Čakaj – Alexa? Ozrla sem se. Bil je čisto v redu. No, ne čisto še vedno je imel prevezo čez trebuh, vendar…
»Alex? Kako si lahko tako hitro okreval?« Sem bila presenečena.
»Lepotni spanec.« Je sarkastično rekel, nato pa pogledal mene. »Kate, ali si v redu? Tresla si se in bila si čisto potna…«
»Nočna mora.« Sem mu odvrnila, brez da bi se spuščala v podrobnosti. Ni treba da ve vse moje šibke točke. Pomislila sem na vse prizore iz sanj, in se obrnila stran od Alexa. Nisem želela, da vidi tiho solzo, ki mi je spolzela po licu. Solza, ki je jasno govorila, da se bom zlomila, če kdo reče moje ime, če me kdo ogovori. Vstala sem, in se že želela pognati v gozd, ko sem zaslišala Alexa.
»Včasih pomaga že samo pogovor.« Obstala sem na mestu. Nisem mogla dihati. Nisem se mogla premakniti, nisem mogla govoriti. Vedela sem, da sem bom zlomila, če bom vdihnila, vendar so moji možgani imeli samo en namen: Zrak. Potrebujem zrak. Ampak ni bil samo tisti trenutek. Vse odkar me je Alex ugriznil, nisem mogla normalno dihati. Stiskalo me je v prsih in samo vprašanje časa je bilo kdaj bom popustila.
Ulile so se mi solze. Glasno sem zaihtela in se zrušila, na kolena. Obraz sem zakopala v dlani, ter samo ihtela. Čutila sem solze, ki so mi drsele prek lic.
»Pridi sem.« Sem nato zaslišala pomirjujoč Alexov glas, vendar se nisem premaknila, zato je on prišel k meni. Naslonila sem se na deblo enega od dreves, in mislila samo na solze, ki sem jih zadrževala že nekaj mesecev in so sedaj končno našle pot na prostost. Začutila sem Alexove tople roke okrog mojega vratu in glavo naslonila na njegovo ramo. Alexova majica je bila v nekaj minutah premočena, jaz pa se še kar nisem ustavila. Vse sem morala spraviti iz sebe. Vse. Nenadoma sem zaslišala korake. Justin. Želela sem si obrisati solze ter se v trenutku postaviti na nog, vendar nisem mogla. Vse kar sem lahko naredila je bilo, da sem ihtela.
S kotičkom očesa sem videla pogled, ki ga je Justin namenil Alexu. Dvomim da dekleta to vedo, ampak tudi fantje imajo nekaj skrivnih pogledov. Še vedno se nisem ustavila. Kaj mi je bilo? Samo ihtela sem in ihtela in jokala in pustila da se mi solze zlivajo po licih in padajo na mojo in Alexovo majico.
»O-oprosti…« Sem zaihtela. Alex me je rahlo stisnil.
»Spravi vse iz sebe.« Je pomirjujoče rekel »Potem bo bolje.«
Bilo mi je nerodno pred Justinom, vendar se nisem mogla ustaviti. Jez je popustil in sedaj se vsa skrita žalost, ki jo je zadrževal, zliva v svet.
Ampak breme je bilo vedno manjše. Lahko sem zadihala, kljub joku in solzam ki so še vedno vrele iz mene. V Alexovem objemu sem se počutila nenavadno varno. Kot da se mi nič ne more zgoditi. Tok solz se je umiril.
»Oprosti.« Sem ponovno rekla. »Ne bi smela…«
»Ne.« Je rekel Alex. »Morala si. Enostavno morala si. Včasih je pač preveč.«

Končno daljši del!!!!!!! Lajkajte če vam je bil všeč, naročite se name če želite biti obveščeni o prihodnjih delih in komentirajte kako se vam je zdelo. In res rabim vaše iskreno mnenje v komentarjih, prosim.
<3
Lp, No Name