Na sredini stopnišča me je Emma ustavila.
"Grace... To... Bilo je... Veličastno," je tiho dejala. V očeh je imela solze, ki niso prišle na plan, čeprav so v njih še vedno svetile iskrice.
Ničesar nisem rekla, le objela sem jo. S tem sem sestri povedala dovolj. Še sama me je močno objela ter mi roke zakopala v goste lase. Vdihovala sem njen vonj. Vonj po mandljevm olju - najlepši vonj kar jih je.
"Zamerila mi bo," sem dejala in se sestri iztrgala iz mehkega objema. "Vem, da mi bo."
"Kaj, pa, če ti ne bo?"
"Bo, Emma. Ona je... Saj veš. Mami pač. Samo to je... Vem, težko ji je. Bila sem preveč direktna in nesramna, ni bilo prav. Saj veš."
"Vem, toda... Ona je mami. Ti pa si njena hčerka, Grace. Zavedaj se tega."
Uporabila je enake besede, kot sem jih v pogovoru z mamo uporabila jaz. In ja, nerada priznam, toda malce je bolelo.

*************

Tekla sem proti ulici z imenom Gordon street. Tam je živel Michael- moj prijatelj še iz otroštva. Potrebovala sem nekoga, ki mi bo stal ob strani, zato sem se spomnila nanj. Kratke hlače so bile od potu prilepljene na moje dolge noge. Ko sem končno zagledala njegovo hišo sem se zadihana ustavila.
Nisem vedela, ali si pred začetkom šole upam pojaviti pred njegovimi vrati. Do konca poletnih počitnic je manjkalo le še petnajst dni. A glasek v glavi mi je pravil, da to moram storiti. In tako sem rahlo potrkala na zastekljena vrata. V hiši se je slišal glasen smeh Michaelovih staršev.
Ko sem potrkala tretjič sem na drugi strani vrat zaslišala glasne korake.
"Grace! Živijo punca," se mi je Michaelova mama toplo nasmehnila. Stisnila mi je roko ter me prijazno povabila naprej. Njen čisti glas me je navdajal z upanjem in srečo.
"Hvala," sem se ji enako toplo zahvalila.
"Prišla si k Michaelu, kajne?" me je prijazno vprašala.
"Ja!"
"No, ravno je pri njem njegova punca, tako da boste trije. Lepo, da si prišla, Grace. Pogrešali smo te že," mi je povedala.
"O," mi je ušlo. Toda na tihem sem razmišljala, ali me je v resnici pogrešala le ona, ne Michael.
"Hvala, grem gor," sem se ji še enkrat zahvalila, nato pa odšla navzgor po stopnicah, do njegove sobe. Med počitnicami sem začela pogrešati to prijetno hišo.
Razgledala sem se po hodniku. Vrata so bila na vsaki strani, ena na eni, ena na drugo. Stene so bile polne lepih slik, večinoma so bili na njih naslikani nogometaši. Stopila sem do vrat Michaelove sobe in potrkala. Nato sem vstopila.
Ko sem odprla vrata je v sobi zavladala smrtna tišina. Nerodno sem zaprla lesena vrata ter se prestopila. Poleg Michaela je na postelji sedela Amy, dekle z moje srednje šole. Imela je svetle lase, ki so ji mehko padali na hrbet. Ni bila kot palčka, pa vendar je bila prikupna. To je torej njegova punca.
"Em... Zdravo?" sem stežka prekinila neprijetno tišino.
"Grace, hej!" me je veselo pozdravil.
"Živijo," se mi je Amy prijazno nasmehnila.
"Uh... Oprostita... Sem prišla samo pozdravit. Bom šla kar domov," sem hitro rekla in se na peti obrnila. Napol stekla sem skozi priprta vrata. Komaj sem se ustavila toliko, da v ovinku nisem izgubila ravnotežja.
Ravno ko sem odprla vhodna vrata, da bi odšla, me je ustavila Michaelova mama.
"Grace, hej, kam se ti mudi?"
"Samo... Samo domov moram," sem ji težkim srcem povedala. Ker tista hiša, v kateri sem živela ni bila moj dom. Le živela sem tam.
"Pridi no v dnevno sobo ljubica. Lahko se sami pogovoriva," je prijazno dejala in nisem se ji moggla upreti. Šla sem za njo, kot kužek, čeprav sem jo v višino že zdavnaj prerasla. Bila je pač majhne postave. Toda rada sem jo imela kot teto - vedno je bila tu zame. Tako kot Michael in moja draga Stella, ki pa je bila sedaj na morju. *i*Uživala je*i*, me je prešinilo. Uživala je brez mene.
"Sedaj pa mi lahko vse poveš. In ne govori, da si dobro, ker nisi, to se ti vidi. Poslušam te, draga. Poslušam." In vedela sem, da bo zares poslušala. Ne tako kot nekateri.
In res, povedala sem ji vse. Vse, kar se mi je zgodilo. Na koncu mi je iz levega očesa kanila majhna solza - solza hvaležnosti, ker me je poslušala. In žalosti, zaradi tega kar se mi je dogajalo.
"Ostani na večerji, Grace," me je povabila. Ne da bi se zavedala sem privolila.

Ko sem za usedla za mizo, mi je bilo v trenutku žal, da sem povabilo sprejela. Vsi so se veselo in sproščeno pogovarjali, le jaz sem sedela tam, kot izmeček. Nato pa me je Amy pogledala in spregovorila.
"Grace, pa ti? Si šla kaj na morje z mamo in očetom?" me je vprašala. Čisto naključno vprašanje, pa vendar boleče.
"Em... Ja-ja-jaz..." ni šlo. Ni šlo. Nisem zmogla.
"Kako pa kaj šola? Se je že veselite?" je gospa O' Reilly hitro spremenila temo pogovora. Čez mizo sem se ji hvaležno nasmehnila.
Vsi so se spet posvetili hrani, jaz pa sem z vilico brskala po še vedno polnem krožniku.
"Ti ni všeč hrana, Grace?" me je začudeno vprašal Michaelov oče.
"Ne, ne, zelo je dobra. Samo... Nisem ravno lačna," sem mu odvrnila. Njegova hrana je bila res najboljša. Celo naj naj najboljša.
Rahlo se je nasmehnil in mi prikimal, saj, najbrž mu je žena vse povedala.
"Grace! Pridi z nama!" je prvič v tem dnevu z menoj spregovoril Michael.
"Eh, domov grem."
Zahvalila sem se za prijetno druženje, čeprav sem se malce zlagala. Posebej pa sem se zahvalila gospe O' Reilly. Ona je bila res super.
Tako sem odšla iz tople hiše nazaj, na še toplejši zrak. Čeprav je pihalo, je bilo še vedno vroče. Veter mi je bičal v obraz, lasje pa so mi plapolali za hrbtom. Tedaj sem za seboj zaslišala korake. Bližali so se mi vedno hitreje. Ne da bi se obrnila, sem vedela, kdo je.

________________________________________

omggg okejj tuki je že nou deuu <3 mislm, ni tk slabo hah lah bi blo boljše ampakk sm kr ponosna nase (recimo) :))
sm happy da mi je uspel napisatt končn tale deu in jaa hope da vm bo ušečč:two_hearts:
hvala za lepe odzive hihi, dbest ste guyss <3 lovjuu