*b* BraDAvIčarKa PriHAJamO! *b*
Zoe se je zgodaj zjutraj zbudila in v njej se je napihoval velik balon sreče. Že čez nekaj ur bo na vlaku! Stekla je dol v kuhinjo, kjer je že bila njena mama. Na mizi so dišale palačinke. Zoe je komaj kaj spravila vase. Ko je pojedla, kolikor je le mogla , je šla pogledat, če ima vse v zaboju. To je ponovila vsaj trikrat, na koncu pa je ura le bila 10, in z mamo sta se odpravili po lepo urejenemu dovozu, s pokošeno smaragdno zeleno travo, na kateri so rasle lepe rastline, različnih oblik, do majhnega avta, ki je bil noter izjemno prostoren.. Ko sta že prevozili skoraj četrtino poti, je Zoe presunljivo zavpila, da je doma pozabila svojo palico. Njena mama je sunkovito ustavila avto, in ga obrnila. Ko sta prišli domov je Zoe zelo hitro stekla po palico, saj je bila izvrstna športnica. »Ljubica, ne moreva iti z avtom. Vzemi svojo metlo. Zoe je šla v garažo po metlo in z mamo sta pritrdili njen zaboj na mamino metlo, in se odgnali od tal. Čez 20 minut sta bili že v Londonu. Pristali sta v temačnem kotu zanemarjene ulice, in se odpravili na postajo Charing Cross. Do vlaka je bilo še 17 minut. Metli je nesla Zoejina mama, rdeč zaboj pa je vlekla Zoe. Na postaji sta ga z ostalo prtljago naložili na voziček. Šli sta mimo perona 1, 2, 3… in prišli do stena med peronoma 9 in deset. Zoe je globoko pogoltnila slino; bila je tako živčna! »Vse bo v redu.« ji je zašepetala mama. Zoe se je oprla ob voziček in stekla proti pregradi. Namesto da bi priletela v steno, se je znašla na peronu 9¾. Povsod je bila para, in polno ljudi v plaščih. Mačke so mijavkale in sove skovikale. Za Zoe je prišla še njena mama. Ozrla se je okoli, in srečno zavzdihnila. Z zoe sta se sprehodili vzdolž vagonov in oprezali za praznimi kupeji. Našli sta ga šele pri koncu. Zoe je zaboj spravila v kupe in se šla ven poslovit od mame. Ko jo je objemala ji je mama rekla: »Zoe, obrni se,«