<3
Kako izgleda, ko letiš? To je... ne da se razložiti, kako uživaš v tem, kako imaš končno po napornem življenju za sabo občutek svobode. Saj ne rečem, da mi je grozno živeti ampak zadnje čase se mi res že malo 'meša' če lahko tako rečem.
Počutim se kot v sanjah, čutim čist zrak, svobodo.
Zavijem proti soncu, ki zahaja v širno morje, temno kot noč ampak lepo kot morje samo. Ni je lepše stvari, kot občutek narave, pogled na nekaj česar ni ustvaril človek, ampak bog.
Hrbet me je še malo bolel, tudi začutila sem malo krvi. Sploh ne vem kako mi je uspelo dobiti krila in kako jih bom skrila. To ostaja vprašanje.
Ko so mi rasla krila sem imela prav tisti občutek preobrazbe, kot je prikazana v filmih o volkodlakih in drugih mafičnih bitij, ki se preobrazijo.
Čez nekaj časa zagledam veliko mesto, čeprav proti svetu majhno. To je zagotovo Jeruzalem.
Pristanem za neko hišo in spet začutim tisto bolečino preobrazbe. Pogledam naokoli in si slečem majico. Bila je čisto krvava. Potipam se po hrbtu in začutim rane iz katerih so mi zrasla krila.
Majico si nataknem nazaj ter potrkam na vrata hiše za katero sem pristala.
Vrata mi odpre stara gospa. "Imate, kakšen povoj... da bi ga lahko... em... porabila" vprašam.
"Seveda... zakaj ga pa rabiš?" me vpraša ko vstopiva. Rahlo sramežljivo ji pokažem hrbet.
"Take rane sem kot otrok že videla" reče starka.
<3
Evo tole je malo daljši del, med počitnicami bodo še daljši.
Lep zadnji šolski dan (jutri) vam želim!
Like emojis