Hej!
Taki in podobni dokumentarci so nalašč narejeni narejeni na način, da pritegnejo gledalce, da so zanimivi in napeti. Posebno zanimiva so lahko življenja serijskih morilcev, katera so lahko predstavljena tako ali drugače, kljub temu da naj bi bila prikazana čim bolj objektivno. Pri gledanju takih filmov je čisto normalno, da te lahko postane strah in da začneš razmišljati o tem. In na tem mestu pa bi te želela pomiriti, da nisi psihopat ali kaj podobnega :)
Serijski morilci in ljudje, podobni Dahmerju, ne postanejo takšni iz danes na jutri. Žal, pogosto so bili žrtve kakšnega nasilja, niso bili deležni ljubezni s strani bližnjih in splet različnih okoliščin jih je lahko pripeljal do tega, da so se odločili prestopiti mejo. Pogosto imajo motiv že razdelan. Zanje je značilno antisocialno vedenje (npr. pogosto so osamljeni, lahko so agresivni do drugih, do živali) in pomanjkanje empatije do drugih. Torej, ne občutijo krivde, ni jim mar za druge in ne znajo se postaviti v kožo drugega.

S tabo ni nič narobe, tudi če o tem razmišljaš. Svetujem pa ti, da morda za nekaj časa prekineš z gledanjem podobnih dokumentarcev, da si ogledaš mogoče kaj bolj lahkotnega in zabavnega. Tako boš lahko odmislila podobne tematike in razmišljala o čem drugem. O svojih občutkih se lahko pogovoriš tudi s starši, prijatelji ali pa svoja razmišljanja zapišeš v kakšen dnevnik. Tako ti bo lažje dati iz sebe skrbi in neprijetna občutja, ki so sedaj prisotna.

Upam, da sem te pomirila, da je vse v redu! Lepo bodi :)