Živijo! No, problem se vrti tudi okoli depresije; tako je:
moj sošolec (8. razred) je depresiven, a vseeno lahko dokaj normalno sodeluje pri pouku. Po pouku pa se nikakor ne more zbrati (mislim da ima še neko milejšo obliko ADHD - ja) za delanje domače naloge. Starše je tudi prosil, naj mu vzamejo telefon in to so tudi naredili. No, jaz pa mu v popoldanskem času pomagam. Pomagam mu od začetka šolskega leta. Pomagam mu z domačo nalogo (včasih jo skupaj delava pri meni, včasih pa pri njemu doma), skupaj se učiva... Skratka, skupaj delava vse za šolo. In, ker sva se v osmih mesecih in pol zelo navezala mi je postal neizmerno všeč. Fant je razumljiv, ima dobre ocene (tudi zaradi moje pomoči), je lep po izgledu, pa še zelo prijazen je za depresivnega najstnika. Zato mu bom povedala, kaj čutim do njega, saj mislim, da tudi on do mene čuti enako.
Problem pa je v resnici, ker sošolke in sošolci enostavno ne dojamejo, da je depresiven in bolan (ne mislim bolan kot prehlajen, saj veste) in se zato stalno norčujejo iz njega. Doma se tudi joka zaradi tega, tudi ko sem jaz zraven. Jaz ga v šoli branim kot ga lahko in za to mi je vidno hvaležen. A vseeno se mi to ne zdi prav. Učitelji pa so enostavno slepi za te stvari.
Mi lahko pomagate kaj naj naredim? Res ne vem komu vse naj še povem za žaljenje v šoli, da bo delovalo!
Hvala za odgovore,
lep pozdrav, Tisa